Tudi pri podnebnem štrajku nas delijo na leve in desne

Pogosto je tako, da pripadnost političnemu plemenu utiša vsakršno kritiko znotraj skupin, bodisi da gre za konservativce, socialiste ali liberalce. Če ena skupina prevzame neko temo, recimo boj proti podnebnim spremembam, se druga temu zoperstavi, ne po tehtnem premisleku, ampak refleksno. Tako je tudi z današnjim podnebnim štrajkom mladine, ki resnici na ljubo ničesar ne bo spremenil in je le naiven ples.

Če bi enkrat v preteklosti konservativci začeli glasno propagirati zeleno politiko in nasprotovati naftnemu lobiju, bi se morebiti socialisti danes posmehovali mladini, ki po vsem svetu skuša izvajati pritisk na vladajočo politiko.  To je tako kot s svobodo govora. V preteklosti so ravno socialisti zahtevali širjenje polja svobode izražanja in konservativci so ga omejevali. Zdaj je to obrnjeno.

Ni moj namen poniževati mladine in se ji posmehovati ob njihovih zahtevah. Le skeptičen sem. Skeptičen, kljub temu da se bolj najdem na politični levici. Skeptičen, ker mi je malo jasna človeška narava, želja vgrajena v večino posameznikov, da bi imeli vedno več, ne da bi se odrekali za skupno dobro. Živimo v potrošniškem svetu, kjer nas vsakodnevno bombardirajo z oglasi, s podobami srečnejšega sveta, ki ga lahko dobimo, če le kupimo to ali ono.

Razmišljam o problemu električnih avtomobilov in zadostnih virov elektrike.  Če bi nadomestili bencince in dizle z električnimi avtomobili, bi na papirju takoj naredili velik korak proč od onesnaževanja. Na prvi pogled. Od kod bi prihajala elektrika, če vsi nasprotujejo termoelektrarnam in tudi za jedrske bržkone ne bo veliko navdušenja, da ne govorimo o tem, kako nepopularen je zadnje čase ruski plin?  Recimo, ena izmed zahtev Mladih za podnebno pravičnost je ‘pravičen načrt  zaprtja Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenja najkasneje do leta 2030’. Zdaj so člani stranke, katere del je močno lobiral za izgradnjo TEŠ 6 (za kar jih ne kritiziram) v prvih vrstah protestov. Na Muri hidroelektrarne ne bomo gradili. Vetrnic tako ali tako nismo sposobni, da ne govorimo o tem, da z vetrno energijo ne moremo pokrivati kdo ve kako velik delež naše porabe. Bomo elektriko uvažali? Recimo iz kakšne države, ki ne bo imela nobenih težav s termoelektrarnami ali jedrskimi elektrarnami? Je druga možnost. Ogromne investicije v javni promet in onemogočanje uporabe osebnih avtomobilov. Skozi davke, recimo. Ali z ukinitvijo prevoznih stroškov, kadar ne gre za javni promet.

Kaj reči na zahtevo Mladih za podnebno pravičnost za večinoma rastlinsko prehrano? Recimo, ukinitev industrijske živinoreje v Sloveniji. Na papirju je to lepo prebrati, v trgovini, ko meso postane mnogo dražje in nedostopno revnejšim, malo manj. Dvomim, da vas bo večina razumela, da je več poceni zelenjave in nedostopno meso v resnici napredek.

Kaj mislite, kaj se bi zgodilo, če bi oblast katerekoli politične barve naredila kaj takšnega? Najprej, večina ljudi bi to videla kot napad na njihov način življenja, kot še en dokaz, da jim država samo krade. Mediji bi seveda takoj začeli biti plan zvona, ‘glejte kaj vam dela nesposobna oblast’. Na volitvah bi hitro prišlo do spremembe, ki bi jo podprli tudi mnogi od tiste mladine, tedaj že polnoletni, ki so danes protestirali za podnebno pravičnost.

Poglejte, živimo v času dokaj visoke gospodarske rasti. Brezposelnost je nizka, gre nam na bolje. Kljub temu je v Sloveniji ogromno ljudi, ki ne znajo drugega kot jadikovati, kako je vse zanič. Zdaj si pa predstavljajte spremembe, ki bi imele za cilj nižanje porabe. Recimo, da ne bi toliko hrane zmetali v smetnjake, kot je do zdaj, bi zvišali ceno hrane. Da bi ljudje manj uporabljali svoje avtomobile in hodili na avtobus, bi slednje subvencionirali, da bi bili brezplačni, prve pa tako obdavčili, da bi večina uporabo avtomobilov znižala na minimum. Da bi znižali porabo elektrike, bi to podražili. In tako naprej. To je nekako tako, kot da bi vsem znižali plače.

Vidimo, kako je v Franciji vsak konec tedna, ker so ljudje nezadovoljni.  To bi bilo potem tako vsepovsod. Skrajneži bi se še bolj namnožili in že tako je dovolj hudo.

Da, želim si sprememb. Želim si, da bi presegli naše politične delitve in pripravili načrt, kako reformirati delovanje celotnega politično gospodarskega sistema, v katerem živimo. Več javnega prometa, bolj čista proizvodnja energije, bolj varčne hiše, aparature, manj potrate, da, če hočete, manj mesa na jedilniku. Toda, nisem naiven, znam si predstavljati posledice in ne pustim se popredalčkati v katerokoli politično pleme, kjer bi potem moral blejati tako, kot večina. To je, mimogrede, tudi razlog, zakaj v tej državi, po svetu pa tudi tako, skorajda ni mogoče kamorkoli napredovati, če se ne strinjate povsem s skupino, kateri pripadate. Če razmišljate s svojo glavo.

Politiki seveda dobro vedo, da ni preprostih rešitev. Da imajo spremembe svoje posledice. Če tega ne vedo, to spoznajo najpozneje tisti trenutek, ko dobijo oblast v svoje roke in se morajo dejansko odločati. Zato ne smemo preveč resno jemati izjav politikov, ki podpirajo te proteste za podnebno pravičnost in hkrati tudi ne tistih, ki jim nasprotujejo. Gre pogosto le za nabiranje političnih točk. Bilo bi dobro, če bi se temu odrekli in pogledali resnici v oči, skušali najti rešitev in nehali prodajati poenostavljene pravljice.

Pot naprej ni preprosta in bo bržkone polna majhnih, navidez nepomembnih sprememb, ki bodo prispevale k izboljševanju. Kaže tudi, da lahko gremo le naprej, vedno hitreje, v razvoj, ki nam bo omogočil ohranjanje standarda, ki smo ga že dosegli, ne vrnitev v bolj ponižno, revno preteklost.

Advertisements