Naivni ples mladine za podnebno pravičnost

Vsi bi želeli bolj čist, vzdržen, pravičen svet. Toda, kdo bi se čemu odrekel, da bi temu res bilo tako?

Večer:

Petkovi podnebni štrajki po Sloveniji bodo prvi podalpski izraz globalnega gibanja, ki sledi vzoru 16-letne Švedinje Grete Thunberg, ki je avgusta lani ob petkih začela protestirati pred parlamentom, dokler politiki ne sprejmejo ukrepov, ki bodo upočasnili in zaustavili podnebne spremembe. V sredo opoldan je jasno, da bodo v petek mladi napolnili ulice v vsaj 98 državah sveta – šolski štrajki se bodo odvili v 1325 krajih po celem svetu. Nikjer ne bodo sami.

Zadnje čase se mi v trgovini dogaja nekaj čudnega. Po sadje hodim s tisitmi Sparovimi vrečkami za večkratno uporabo in opažam, da sem pri tem osamljen. Vsi še kar naprej posegajo po plastičnih. Bolj preprosto jim je. Ne da se jim dati tistega malo denarja za obstojne vrečke, ne da se jim tega nositi s seboj, ne da se jim še marsikaj drugega. Če bi jih vprašali, ali morajo vlade po svetu nekaj storiti proti podnebnim spremembam, bi vam  večina odvrnila, da zagotovo.

Vsi bi ceno za spremembe prevalili na ramena koga drugega. Bogati naj se odrekajo, bi  verjetno rekli.

Kot da bi bogati vozili večino avtomobilov, kot da bi samo milijonarji z letali hodili na počitnice, kot da bi samo tisti najbolj premožni kupovali oblačila, ki se jih potem zavrže po eni sezoni in tako naprej.

Veliko je tega.

Ne, če bi res hoteli mladi nekaj storiti za podnebno pravičnost, bi morali sami pri sebi premisliti, čemu so se pripravljeni odreči. Res potrebujejo najnovejše telefone? Ne bi raje deset ali več let vztrajali pri enaki igralni konzoli ali računalniku? Morajo res slediti modi? Je res nujno, da bodo, ko bodo odrasli, imeli svoj avtomobil? Je potrošniška družba, v kateri veselo sodelujejo in še bolj bodo, ko bodo imeli več denarja nekaj, čemur so se pripravljeni odreči za bolj skromno življenje?

Enostavno je udrihati po neumnih odraslih in skorajda mitoloških bogatinih tam daleč proč, ki preprečujejo, da bi vsi živeli v malodane rajskem svetu, kje ni onesnaževanja. V svetu, kjer naše vsakodnevne odločitve nimajo vpliva na spremembe v svetu.

Še posebej to velja za prebivalce zahodnega, bogatejšega sveta. Čemu so se res pripravljeni odreči? Kajti, bo mar kdo solil pamet Afričanom, da naj ostanejo na svoji stopnji razvoja, naj ne sledijo Evropejcem, naj ‘uživajo’ v svoji revščini? Naj ne gradijo cest, postavljajo elektrarni in tovarn in tako dalje? Naj si ne želijo živeti kot potratnejši bogatejši deli sveta? To bi bilo nepravično, mar ne.

Ni tako enostavno. Elektrika nadomesti bencin, a nekje se postavi termoelektrarno, ki nudi dovolj elektrike za povečano porabo. Če se postavi jedrsko, so problem odpadki in nevarnost nesreče. Če se postavlja vetrnice, ne proizvajajo dovolj in za njihovo gradnjo gre ogromno denarja in energije, pri čemer se spet onesnažuje okolje. Vsak premik ima svoje posledice, prinaša koristi in hkrati škodo.

In kaj se zgodi, če začnejo vlade vsiljevati velike spremembe. Recimo, da se z avtomobilov prehaja na javni promet, da avtomobili postanejo tako dragi, da si jih večina ne more več privoščiti? Če se uvaja obdavčitve, ki nižajo potrošnjo? Kaj bodo naredili ljudje? Kaj bo naredila mladina, ki bo v petek protestirala in ki bo nekoč odrasla in se bo zbudila v svetu, v katerem avtomobil ne bo več nekaj, kar bi si lahko privoščili, kot je to bilo pri njihovih starših? Jezni bodo. Večina bo. Vsako znižanje standarda sproža frustracije. Politični sistem postane nestabilen, pojavijo se skrajneži, nasilje ni izključeno. Ljudje pač smo vrsta, ki potrebujemo vedno več in nismo nikoli zadovoljni. Če mislimo, da nam gre vedno na slabše, postanemo nemirni.

Ne, res ni tako preprosto, kot nekateri mislijo, da je. Zaradi tega je tudi toliko govorjenja, a do sprememb prihaja zelo počasi. Ker drugače niti ne more biti.

Advertisements

One thought on “Naivni ples mladine za podnebno pravičnost

Komentarji so zaprti.