Prevrat v Venezueli ni uspel. Tokrat. Vojaška intervencija se zdi vedno manj verjetna, a gospodarska vojna je v polnem teku, prav tako ni izključeno, da ne bo orožje našlo pot v roke venezuelskih ‘zmernih upornikov’. Sankcije, sabotaže, vse je na seznamu sredstev, s katerimi se skuša strmoglaviti Madura in ustoličiti samozvanega predsednika.

Samo vprašanje je, kdaj bo prišlo do nove zaostritve, kdaj bodo svetovni mediji svojo pozornost spet usmerili na to z nafto bogato državo in bodo poročali o praznih trgovinah, množicah na cestah in trgih in o ‘neizogibnosti’ padca ‘pokvarjenega’ socialističnega ‘režima’.

Za Rusijo je Venezuela zelo daleč. Mnogo dlje, kot Sirija. To ni samo geografski problem, ampak tudi vprašanje, ali se vložek izplača, ali ne. V Siriji, na primer, je Rusija z obrambo predsednika Asada lahko ohranila svojo prisotnost v državi, a se hkrati borila z islamskimi skrajneži, ki bi lahko kdaj v prihodnosti izvedli teroristične napade na njihovem ozemlju. Potem je bila faktor tudi povezava z Iranom, ki bi po padcu Sirije postal naslednji cilj ameriških operacij. Na koncu so Rusi z mninimalnim vložkom v sirsko državljanjsko vojno uspeli doseči bleščečo zmago. Zdaj je vprašanje samo, kakšno prisotnost ohraniti in kaj storiti z ameriško prisotnostjo v delih države.

Venezuela je po drugi strani bližje ZDA in za Rusijo nima takšne strateške teže, kot Sirija. Kljub temu obe državi že dolgo časa produktivno sodelujeta. Tudi na vojaškem področju, predvsem pri prodaji ruskega orožja. Že decembra lanskega leta sta dva ruska bombnika poletela v Venezuelo in obe državi sta izvedli skupne vojaške vaje, kar je poskrbelo za dvignjene obrvi v zahodnih medijih. To je bilo pred zadnjo zaostritvijo.

Dve ruski transportni letali sta v soboto prileteli v Venezuelo in s seboj pripeljali za 35 ton opreme in okoli 100 vojakov. Nekaj vojakov seveda ni dovolj, da se ustavi pritiske ZDA in zaveznikov in to verjetno tudi ni namen. Ker vojaškega posredovanja ne bo vsaj še nekaj časa, tudi zato, ker ameriški predsednik Trump nima ravno apetita za nove vojne, za katere bi potem moral plačati visoko ceno, kakor jo ZDA že plačujejo recimo za Afganistan, tudi ne moremo reči, da so ruski vojaki prišli kot živi ščit Madurovi oblasti. Prava vojna se, kot že zapisano, vodi na gospodarskem področju. Še ena pomembna novica, ki nam kaže, da je vojaški poseg bolj kot ne izključen, je pred dnevi bilo razkritje, da so Kolumbijci preprečili večjo provokacijo na svoji meji, ker niso želeli še več nestabilnosti. Če so mejo potegnili tukaj, potem tudi ne bodo privolili, da bi postali odskočna deska za revolucijo v sosednji državi, ali celo za napad Američanov.

Rusi seveda Venezueli dobavljajo tudi humanitarno pomoč (februarja recimo 300 ton), medtem ko ZDA le to skušajo izkoristiti za pritisk na Madura. Namesto, da bi Združenim Narodom posredovale svojo pomoč, ki bi jo ti potem spravili do ljudi, je humanitarna pomoč bila zlorabljena za neuspešne provokacije na meji.

Kako naprej? Skoraj zagotovo se ne bo nič zgodilo. Maduro bo ostal predsednik, protesti bodo brez zob, ZDA ne bodo vojaško posredovale in Rusi bodo nadaljevali svoje sodelovanje, tudi vojaško, z južnoameriško državo. Ta vojna se bo vodila tudi s pošiljanjem humanitarne pomoči. Tu se bo videlo, koliko je Rusija pripravljena podpirati svojega zaveznika. Pokazalo se bo tudi, če je to pripravljena storiti Kitajska.