Ko je gorela Notre Dame, je gorel tudi del duše človeštva

Poročila o požaru v katedrali Notre Dame v Parizu, tej 850 let stari lepotici v samem središču francoske prestolnice, so me razžalostila.  Nisem bil edini. Mnogi so zgroženo opazovali, kako zublji uničujejo zgodovino in se spraševali, kakšno bo na koncu uničenje.

Ker se moramo ob vsem deliti, tudi ob takšnih nesrečah, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo začelo nerganje. Najprej izkoriščanje za nabiranje političnih točk, kakor sta si to privoščila poslanca SDS, Branko Grims in Žan Mahnič. Nista bila edina in govorica, da bi lahko za požarom stali muslimani, se je že razširila, čeprav zanjo ni nobenega dokaza in je v resnici neverjetno, da bi ob vseh varnostnih ukrepih, lahko prišlo do česarkoli drugega, kot nesreče. A škoda je že narejena. Namesto, da bi se družno zamislili ob tej veliki izgubi, so se začela politična prerekanja.

Potem se je postavilo vprašanje, zakaj toliko pozornosti Notre Dame, če pa je v svetu bilo uničenih veliko zgodovinskih objektov, a ker niso ležali v zahodnem svetu, večini ni bilo mar. Da, res je, večina zahodnih medijev je izrazito hinavska. Obnašajo se, kot da je smrt nekoga v ZDA stokrat pomembnejša kot smrt desetih ljudi v Afriki ali na Bližnjem Vzhodu. Posledično tudi množice bolj reagirajo na tragedije, recimo teroristične napade,  v Veliki Britaniji in Kanadi, kot v Siriji ali Iraku. Zame bi bila enaka tragedija, če bi bila uničena Hagia Sofia, kot zdaj, ko je pogorela Notre Dame. Zame je bil ogromen poraz človeštva, ko so se zveri Islamske države polastile Palmire in ko so Talibani razstreljevali kipe Bude.

Toda, če je tolikšen del sveta dvoličen, to še ne pomeni, da moramo to biti vsi. Ogromno je bilo izrazov sožalja ob francoski izgubi recimo iz Sirije, čeprav bi lahko bili maščevalni in bi se smejali. Niso se, ne glede na to, da Žan Mahnič misli, da ‘Barbari, ki prihajajo, in so že tu, pa odpirajo šampanjce in se veselijo.’

Potem smo slišali veliko ugovorov proti temu, zakaj žalovati nad kupom kamenja in lesa, če je na svetu toliko ljudi, ki bi jim morali pomagati. Da, morali bi pomagati revnim in vsi tisti bogati, ki so zdaj našli milijone evrov, da jih bodo namenili obnovi Notre Dame, bi se morali zamisliti, če ne bi bilo modro dati enakih vsot za reševanje problemov ljudi. No, ne prenaglimo se, mogoče so to že storili. Ne bom sodil. Vendar pa, mi smo, kot človeštvo, tudi umetnine, ki jih ustvarjamo, ki so kot simboli našega stremenja k svetlobi, kakor to najbolje predstavljajo gotske cerkve. Koliko truda, mojstrstva, pridnih rok je bilo potrebnih, da so zgradili Notre Dame. Tudi nad tem žalujemo, ko gledamo posnetke požara. Nad izgubljenimi sadovi človeške želje, ustvarjati velike, lepe, mogočne stvari. Nad samo človeško dušo, ki kljub minljivosti tega sveta, kljub dejstvu, da se bo na koncu vse sesulo v prah, gradi in ustvarja. Vse te umetnine, to niso samo dediščina Francije, Turčije, Rusije, ampak vsega človeštva.

V resnici ne razumem povsem, od kod vsa negativnost, ki se nabere celo ob takšnih dogodkih, kot je bil požar v Parizu. Dobro, politiki so pokvarjeni in izkoristijo vse, toda navadni ljudje, da se tako zelo razburjajo, celo posmehujejo, iščejo sto in en razlog, zakaj ne bi preprosto izrazili sožalja in potem šli naprej? Zakaj je povsod treba izražati neke frustracije, ki so občasno tudi povsem upravičene. Ni boljše poti, kot v vsakem dogodku najti razloga za prerekanje ali celo iskanje teorij zarot?

Advertisements