Ne strinjam se s tistim, ki Slovenijo predstavljajo kot revno, nerazvito, na pol propadlo državo, kjer nič ne deluje. Nikoli se nisem. Da, zagotovo je marsikaj narobe in še veliko moramo napredovati, da bomo dosegli najbolj razvite, najbogatejše in o tem se velja pogovarjati. A tisto nenehno nerganje, kako se plače nikamor ne dvigujejo, kako je iz leta v leto slabše, kako je bilo nekoč, davno, v neki srečni preteklosti, mnogo boljše, težko prenašam. Težko prenašam pogovore o tem, kako je plača vedno ista, ali celo manjša, ko vem, da je v resnici višja, potem pa sledi brutalni preklop, v nekaj minutah, ko se začne pogovor o počitnicah, o nakupih in podobnem.

To je na Domovini opazila tudi Milena Miklavčič,  čeprav mislim, da je iz vsega naredila napačen zaključek.

Ko potujem po Sloveniji, me tudi v največjem Zakotju pozdravljajo ogromne škatlaste stavbe s parkirišči, na katerih je polno avtomobilov. Ob kateri koli uri dneva. V moji navadi je, da grem po nakupih enkrat tedensko, bogvarij vsak dan! Saj nisem milijonarka!

Če ne bi bilo potrošnikov, potem bi trgovci zelo hitro spokali svoje kovčke in jo mahnili drugam. Tako kot se je zgodilo v Kranju. Ob izvozu z avtoceste so pred leti zgradili velikansko trgovino, a ker ni bilo zadosti prometa z rožami, grabljami in samokolnicami ter podobnim, so jo že čez nekaj mesecev – zaprli. Brez milosti. Trgovci, veste, nimajo srca.

Da, trgovin je ogromno. Če jih je tako veliko, potem to pomeni, da obstaja kupna moč, od katere lahko preživijo. Vsi vemo, da zelo malo trgovin propade in da kar naprej gradijo nove. Zadnjič sem bral, da bodo eno ogromno postavili v Šiški v Ljubljani. Torej, dovolj je ljudi, da lahko polnilo trgovine, restavracije, da si lahko kupujejo avtomobile in so lasntiki stanovanj. To nikakor ne pomeni, da ni tudi veliko revnih. Če imamo le 20% ljudi, ki so revni, to za Slovenijo pomeni 400000 ljudi. To ni malo. Vendar pa iz bede teh ljudi ne moremo sklepati, da gre vsem slabo. Ne velja namreč tisto, da je vedno manj tistih, ki majo vedno več in vedno več tistih, ki imajo vedno manj. Smo ena najbolj egalitarnih družb na planetu in če si pogledamo statistike, recimo koliko ljudi hodi na počitnice, je jasno, da ne drži teorija o bogati eliti in revni večini.

Pohlep, Lakomnost in Požrešnost so neizprosni. Zažrejo se v človeka in mu ne dajo dihati. Zakaj ne bi imel tudi jaz na mizi več, kot lahko pojem? Zakaj ne bi bile tudi moje omare prepolne oblačil, četudi več kot eno ne morem natakniti na rit, niti si ne morem obuti več kot en par čevljev?

To ni nekaj, kar bi bilo posebno samo za Slovence. Živimo v potrošniški družbi, ki lahko uspeva le, če se troši. Vedno več. Zakaj mislite, da se vam pralni stroj tako hitro pokvari? Zakaj začne umirati baterija v vašem pametnem telefonu? Zakaj se moda tako hitro spreminja? Ker nekdo vse to proizvaja in če bi vsi bili skromni in ničesar ne bi hoteli, bi hitro prišlo do zasičenja, temu bi sledilo odpuščanje, bilo bi manj denarja za vse in hitro bi začeli propadati. Sistem, v katerem živimo, ne more delovati drugače. Moramo trošiti in to vedno več, da se ohranja.

V resnici smo lahko zadovoljni, da je tako kot je. Da so trgovine vsepovsod, da si lahko privoščimo hitro prehrano, četudi ni najbolj zdrava, da lahko gremo na počitnice, na izlet, v kino, si kupimo čokoladico, ki je v resnici ne potrebujemo in ki dolgoročno celo škoduje našemu zdravju, ker je v njej marsikaj, samo veiko čokolade ne. Živimo v času izobilja in postaja vedno bolje. Da, premisliti bi moral vsak, ki gre v trgovino, če res potrebuje vse, kar mu ponujajo. Pohlep, lakomnost in požrešnost niso nekaj dobrega. Toda, bodimo vendarle toliko pošteni in si priznajmo, da imamo tak svet radi in da imamo veliko.

Trdim, da je v Sloveniji mnogo bolje, kot nam kritiki hočejo to prikazati. Še posebej to velja za kritike, ki prihajajo s strani politične desnice, ki hoče naš razvoj po eni strani prikazati kot prepočasen, češ da se ne moremo kosati s Čehi, kaj šele z Avstrijci, da smo pač revnejši, po drugi strani pa se jezi, ko rastejo trgovine in so ljudje dovolj zadovoljni, da jih na volitvah ne podprejo. Resnica je takšna, da sem to, kako globoko lahko gre  ta negativnost, občutil na lastni koži. Poslušati sem moral neverjetno zgodbo o tem, kako je pri nas slabo, ker da je nek človek v poslovni obleki v Ljubljani iz smetnjaka iskal hrano, čez nekaj minut pa je sledilo godrnjanje nad tem, da pri nas star kruh uporabljamo za krmo svinj.

Kaj smo zdaj? Ubogi reveži, ki nas komunisti tako grdo zatirajo, da nimamo kaj za jest ali požrešni potrošniki, ki zapravljamo brez pameti? Nekaj tu ne drži. To je tudi tisto, kar ne drži v razmišljanju Milene Miklavčič. No, mogoče sem jo pa le narobe razumel.

Veste kaj še pravijo. Da živimo nad svojimi zmožnostmi. A resnica je takšna, da ima naša država uravnotežen proračun in da izvaža več, kot uvaža. Kako potem živimo nad svojimi zmožnostmi? Ne bodite no smešni. To velja tudi za posameznike. Človek vzame kredit, si kupi avto, zgradi hišo, gre na morje in čez čas ga odplača. Večini to čisto normalno uspe, nekaterim na žalost ne. Ne moremo reči. da kdo živi nad svojimi zmožnostmi, ker če odplačaš kredit, potem si to pač zmožen storiti.

Nazaj k nerganju. Da, pritožujemo se radi Slovenci. To je kot nacionalen šport.  Nikoli ni dovolj. Zvišajo ti plačo in zadovoljen si ravno nekaj mesecev, potem spet trdiš, da ne moreš preživeti. Tu se da strinjati z Mileno Miklavčič, da smo si sami krivi, ker pač zapravljamo, ker bi  radi imeli vedno več. Ne, ne živimo nad svojimi zmožnostmi, ker si  ogromno lahko privoščimo, le sami sebi uničujemo srečo, ko se predajamo črnim mislim in ne znamo biti zadovoljni s tem, kar vse imamo. Ampak, tudi to mogoče ni tako narobe. Nezadovoljen človek se razvija, napreduje, raste, bogati, zadovoljen pa poležava na plaži in si misli, kaj mi je tega treba.

Ni najbolj pametno biti zadovoljen z vsem. Potrebno je ravnotežje.