Jordan Peterson že nekaj časa polni dvorane. Enako je tudi pri Slavoju Žižku. Na spletu imate veliko predavanj in soočenj intelektualcev, ki jih gleda in posluša ogromno ljudi. Izkazalo se je, da obstaja veliko tržišče za bolj poglobljene pogovore. Da so tam zunaj ljudje, ki niso zadovoljni z zadnjim resničnostnim šovom ali nogometno tekmo. Da jih zanima kaj več. Da so za to tudi pripravljeni kaj plačati.

Slavoj Žižek je znan že dolgo. Ne le nam, ker smo Slovenci, ampak tudi po svetu. Seveda so mnogi, ki se iz njega norčujejo, kakor se norčujejo iz vsakega, ki misli o čem več, kot o čevapčičih, pivu ali novi oblekci iz H&M-a in o tem, s kom spi sodelavka. Kljub temu ga mnogi tudi poznajo in poslušajo.

Jordan Peterson je bolj novejši fenomen. Ni edini, ki je s konservativne strani začel nagovarjati z večjimi mediji in izobraževalnimi ustanovami nezadovoljne množice. Ljudje kot Dave Rubin, Joe Rogan ali Sam Harris imajo ogromno sledilcev. Temu, kar bi lahko rekli youtube intelektualci, tudi temna intelektualna mreža, postaja vedno močnejše, medtem ko veliki mediji postajajo šibkejši, medtem ko strokovnjaki, ki jih ti postavljajo v ospredje, prepričajo vedno manj ljudi.

Jordan Peterson in Slavoj Žižek sta s svojim soočenjem odprla mnoga vprašanja, o katerih je vredno razmišljati. Da, ni bilo vse odlično v njunih nastopih. Peterson je že v začetku izbral napačno tarčo, komunistični manifest, Žižek se je izgogibal obrambi marksizma in je raje problematiziral kapitalizem. O marsičem sta se strinjala, o veliko stvareh tudi ne, a preveč nista drezala drug v drugega. Dokazala sta, da se je mogoče pogovarjati, tudi če si na nasprotnih si ideoloških okopih.

To je sicer nekaj, kar jima bodo mnogi zamerili. Sposobnost dialoga. Živimo v času trolov, v kar so se spremenili celo številni politiki in novinarji in ki ne znajo drugega, kot se posmehovati, napadati, žaliti. Za ene si kulturni marksist, za druge fašist, vsak zase misli, da je pojedel vso pamet sveta, drugi je pa bedak, nevreden pozornosti, razen, ko se iz njega norčuje.

Resnica je takšna, da večji mediji in strokovnjaki, ki jih oni potiskajo v ospredje, vedno bolj tonejo. Drugi postajajo zvezde, druge vedno več ljudi posluša. Žižek, Peterson, Sargon of Akkad, Caitlin Johnstone, oni pisec na facebooku, kritik filmov na youtubu, itd… Zato tudi imamo vedno hujše pritiske, da se vse skupaj regulira in onemogoči spodjedanje moči tistih, ki so zdaj elite. Ker, če bo šlo dolgo tako naprej, bodo kmalu povsem nepomembni in potem bo zmanjkalo tudi denarja. Zaradi tega nas na tem področju čakajo še hudi boji. Kdo bo na koncu zmagovalec, ni enostavno napovedati.

Na kratko, spreminja se intelektualna, medijska, tudi politična pokrajina.