Žižek proti Petersonu. Spopad velikanov

V Torontu so dvorano s 3000 sedeži, kjer sta se soočila Jordan Peterson in Slavoj Žižek, razprodali, kot da bi šlo za velik športen dogodek in ne za spopad dveh intelektualcev, ki prihajata iz ideološko dveh nasprotnih si polov. Na črnem trgu so se vstopnice za petkov dogodek prodajale celo do 1000 dolarjev. Tudi preko spleta je bilo mogoče spremljati soočenje pod naslovom Sreča: kapitalizem proti marksizmu. Za ceno 15 $ na posebni spletni strani. Kot bi lahko pričakovali, sta si Peterson in Žižek zaslužek razdelila, pri čemer ga bo prvi zadržal, drugi pa svoj del namenil za dobrodelno ustanovo.

Kanadski psiholog in profesor, Jordan Peterson je v preteklih letih postal zelo znan na politični desnici, v konservativnih krogih. Pred časom se je v okviru svoje turneje za knjigo Dvanajst pravil za življenje, mudil tudi pri nas in je v Ljubljani zapolnil dvorano. Do kart je bilo zelo težko priti in če bi dobili večji prostor, bi ga skoraj zagotovo tudi razprodali. Njegova zvezda je zažarela s krepitvijo alternativnih medijev na spletu, še posebej, ker je njegova predavanja in govore mogoče spremljati preko youtuba. Ni edini, ki je nagovoril veliko potrebo na politični desnici po razlagi modernega sveta, tudi če sam to velikokrat počne skozi biblijske zgodbe. Je nasprotnik ‘kulturnega marksizma’, malodane psovke, ki jo desnica uporablja za napade na svoje nasprotnike.

Da je izzval Žižka na soočenje (preko twitterja – če politiki tako komunicirajo, zakaj ne bi še vsi drugi), je bilo predvidljivo in njun spopad je bil nekaj, kar se je moralo zgoditi, a v resnici je bilo vedno vprašanje, ali se slovenski filozof svetovnega slovesa, Slavoj Žižek, ne bo preveč strinjal s svojim sogovornikom, da bi spopad bil zanimiv. Žižek je, kot Peterson, nasprotnik pretirane politične korektnosti in je v marsičem nasproten tudi tistim, ki bi jih Peterson imenoval za ‘kulturne marksiste’ v izobraževalnem sistemu in v medijih. Je pač svojeglav, zaradi česar se mu lahko zgodi, da bo enkrat v prihodnosti končal na črni listi liberalne sredine. Še posebej, ker zna za razliko od mnogih na levici, postaviti vprašaj pod begunsko migrantsko tematiko.

Ko je Peterson svoj nastop začel s kritiko komunističnega manifesta, to ni bilo presenečenje. Skušal je napasti nasprotnika pri njegovem izvoru, s čimer je verjetno naredil največjo napako, saj je padel v past, ki si jo desnica postavlja sama, torej da vsa levičarska politika temelji na marksizmu in da ima nekakšen skorajda mitološki vir, ki se ga trdno drži, kot da v desetletjih ne bi prihajalo do novih dognanj in pogledov. To se pogosto dogaja, ko kak socialist zaprepaden sprejema kritiko svojega konservativnega sogovornika, da hoče uvesti stalinistično diktaturo, ko temu niti približno ni tako. Resnici na ljubo se to dogaja tudi na drugi strani, ko se vsakogar, ki razmišlja drugače, enostavno označi za fašista.

Petersonov nastop ni bil slab, a hkrati ni bil noben presežek. Bilo je, kot bi povprečen študent prebral nekaj del, ki bi jih nameraval kritizirati in potem naredil hiter zaključek. To bi moral preseči. A nekatere resnice je vendarle treba poudariti. Problem hirarhije, recimo, ki ni izključno problem kapitalizma. Kritiziral je tudi poudarjanje ekonomske realnosti kot edine, ki ustvarja probleme človeštvu in preveč preprosto, binarno delitev na izkoriščevalce in izkoriščane, pri čemer so eni označeni sam kot dobri in drugi kot slabi. Slednje se je izrazilo v Sovjetski Zvezi s preganjanjem vseh, ki so bili označeni za razredne sovražnike in z njihovim uničevanjem. S Petersonom se gre strinjati v njegovi kritiki mišljenja, da ‘je mogoče oceniti moralno vrednost človeka glede na njegov ekonomski položaj.’ To se namreč konča v obsodbi celotnih skupin ljudi.

V njegovem uvodnem nastopu je šlo za kritiko, ki je nismo slišali prvič in o kateri velja razmisliti, a je na več delih tudi zelo luknjasta, ker je površna. Zdi se tudi usmerjena v napačno tarčo, ker je zelo malo tistih, ki bi radi uvedli sistem, podoben sovjetskemu, kar se je hitro potrdilo v Žižkovem uvodnem nastopu.

A še malo nazaj k Petersenu, ki je iz kritike marksizma prešel v obrambo kapitalizma. Najprej z zagovarjanjem vrednosti dobička, ki da omogoča rast podjetij, hkrati pa onemogoča, da bi ta vlagala v neumnosti, ker bi sicer propadla. No, ob tem moram zapisati lastno opazko, da mora država pogosto podpirati podvige, ki niso kratkoročno dobičkonosni, da dolgoročno pride do večje rasti. Nekaj, kar zasebna podjetja ne počnejo vedno, a znajo dobro izkoristiti darila, ki jim jih pripravi država. Ne govorimo samo o infratrukturi, ali internetu, ki je ameriška vojaška domislica, ampak tudi o drugih vlaganjih v tehnologije, ki se morda trenutno zdijo nesmiselne. Peterson je priznal, da kapitalizem ustvarja neenakost, a je ob tem poudaril, da ustvarja tudi bogastvo, kar je dokazoval z visoko rastjo v zadnjih dveh stoletjih, nekaj, kar se ni prelilo samo v roke bogatih. Brisanje revščine in rast blagostanja pri večini prebivalstva v svetu je pripisal kapitalizmu. No, našel bi se kdo, ki bi rekel, da je to lahko tudi posledica tehnološkega razvoja, saj je tudi v Sovjetski Zvezi prišlo do zelo velikega napredka v materialnem stanju, čeprav je ta bil, predvsem nekje od konca šestdesetih let naprej, počasnejši kot na zahodu.

Slavoj Žižek v svojem uvodnem nastopu ni neposredno odgovoril na Petersonovo kritiko, ampak je začel s primerom Kitajske, ki ji je uspel mogočen dvig množic iz revščine. Pri tem je prišlo do združitve totalitarne države s kapitalizmom, v imenu zasledovanja sreče, a Žižek se je vprašal, ali so Kitajci zaradi tega res srečni. Pri tem je pod vprašaj postavil pomen sreče. Zanj je bolj pomembna svoboda. Opozoril je na problematičnost konservativnega iskanja višjega pomena, kot odgovor na probleme sedanjosti, s čimer je ciljal na Petersona in ne samo na Trumpa, ki ga je omenil, saj kanadski profesor to v svojih predavanjih pogosto počne. Problem religije je v tem, da lahko dobre ljudi pripravi do tega, da počnejo slabe stvari. Velja tudi za vsako ideologijo, kakor je dokazal stalinizem. Posvaril je pred glorifikacijo trpljenja, s čimer ni oplazil samo Petersona, ampak tiste na levici, belopolte liberalce, ki skušajo na ta način poniževati svojo lastno kulturo in evrocentrizem krivijo za vse zlo. Od tu je zaključil z obsodbo identitetne politike, nekaj v čimer se očitno strinja s Petersonom.

Odlično je Žižek opravil z obtožbami na račun ‘kulturnega marksizma’. Povlekel je vzporednico z antisemitizmom nacističnega sistema, ki je Jude potreboval za pripovedovanje zgodbe o obstoju harmonične skupnosti, ki jo ogroža zunanji sovražnik. Alternativna desnica po njegovem mnenju na nasprotja v kapitalizmu odgovarja s pripovedovanjem zgodbe o sovražnem ‘kulturnem marksizmu’, projicira trenja v socialno ekonomskem življenju na zunanji vzrok.

Žižek se je postavil v bran enakosti, pri čemer ta po njegovem mnenju pomeni stvaritev prostora za čim več ljudi, da razvijejo svoje različne potenciale. Vprašal se je, ali je recimo v ZDA ta trenutek res preveč enakosti in odgovoril, da je recimo Bernie Sanders, ki se ga označuje skorajda za skrajneža, v resnici le tip socialnega demokrata, kakršni so v preteklosti veljali za povsem normalne. Pomembno pri tem je, da je zagovarjal enakost možnosti, ne enakost rezultata, s čimer se lahko s Petersonom strinjata.

Ob zaključku ni branil spodletelih projektov devetnajstega stoletja, s čimer se je izognil neposredni obrambi marksizma, kar bi Petersonu ugajalo, ampak je problematiziral kapitalizem in vsa njegova nasprotja, nekaj, kar je tudi njegov sogovornik moral priznati, da predstavljajo problem.

Čeprav sta oba povedala veliko vrednega za razmišljanje, je Žižek že v uvodu presegel svojega sogovornika in postavil mnogo več izhodišč za dodatno razpravo, kot Peterson. Peterson se je zdel rahlo nepripravljen in izbira smeri napada, kritika komunističnega manifesta, je bila očitna napaka. Žižek je šel mnogo bolj v širino in že zaradi tega se je gledalcu lahko zdelo, da je boljši. Po drugi strani je Peterson v nadaljevanju izmenjave lahko izpostavil, da ob svoji obrambi kapitalizma, kljub priznavanju napak, na nasprotni strani Žižek ni predstavil prave alternative. A zdi se, da je to bil Žižkov pravi namen: govoriti o problemih kapitalizma in sogovornika potisniti v obrambni položaj.

To je Žižku uspelo tako dobro, da je v nadaljevanju prevzel dominanti položaj, skorajda kot bi profesor nekaj razlagal, prijateljsko seveda, svojemu študentu. To ne pomeni, da je imel bolj prav, kot Peterson, le da se je bolje postavil v boj. No, uspelo mu je Petersona šolati tudi o marksizmu in Marxu, o čemer ima očividno mnogo več znanja, a to je bilo le postransko, saj Žižek ni imel namena veliko govoriti o tem. Je pa proti Petersonu dobil veliko točko, ko ga je pozval, naj mu postreže z imeni postmodernističnih marksistov, pred katerimi pogosto svari, slednji pa na to ni znal najti prepričljivega odgovora. S tem je le še enkrat več dokazal, da obtožbe na račun ‘kulturnih marksistov’ ne držijo vode. Da so le priročni sovražnik, s katerim se da pojasnjevati bolj zapletene probleme in hkrati napadati ideološke nasprotnike, ki so pogosto vse kaj drugega, samo marksisti ne. Še enkrat, podobno se dogaja z označevanjem ljudi za fašiste, kadar njihova mnenja presegajo dovoljene okvirje, četudi so v resnici daleč od fašizma.

Žižek je Petersona dobro podrezal tudi o njegovem priporočilu, da mora vsak posameznik najprej svojo hišo spraviti v red, da bi potem lahko spremninjal družbo, nekaj kar omenja tudi v knjigi Dvanajst pravil za življenje. Vprašal ga je namreč, kaj če se ob tem, ko skušamo v red spraviti svojo hišo, zavemo, da je ta takšna prav zato, ker je vsa družba v zmedi. Recimo, da živite v Severni Koreji. V izmenjavi se je dobro pokazal Petersonov pogled na posameznikovo odgovornost, da sam postori vse za svoj uspeh in tudi skepso do revolucionarnega vrenja, ker je po njegovem pač svet zelo težko spreminjati. Kdo bi lahko prišel do zaključka, da potemtakem nima nobenega smisla truditi se spreminjati svet.

Soočenje je potekalo v bolj kot ne prijateljskem tonu in Žižek in Peterson sta se o marsičem strinjala, o marsičem pa je njuno nestrinjanje ostalo neodgovorjeno. Noben ni pretirano drezal v drugega. Resnici na ljubo bi lahko še zelo dolgo govorila, kar je razumljivo, glede na to, da sta se pogovarjala o temeljnih problemih naše civilizacije. Tega bi seveda potrebovali še mnogo več. In manj poneumljanja.

Še o tej temi: Zakaj je soočenje med Žižkom in Petersonom pomembnejše, kot si mislite

Celoten posnetek soočenja:

Advertisements