Ko je Joe Biden, nekdanji podpredsednik ZDA v Obamovi administraciji, končno napovedal svoj vstop v tekmo za kandidata za predsednika ZDA v demokratskem taboru, se je lahko začelo bolj resno analiziranje možnosti posameznih kandidatov za končni uspeh. Biden je s svojo odločitvijo dolgo odlašal, čeprav so mu ankete konstantno napovedovale zelo visoko podporo med demokrati in največje možnosti med njimi, da premaga trenutnega predsednika ZDA, Donalda Trumpa.

Kljub številnim negativnim poročilom na račun ameriškega predsednika, za Donalda Trumpa ni vse tako slabo, kot bi se zdelo na prvi pogled. Njegova največja prednost je gospodarstvo, ki v ZDA cveti. BDP raste, brezposelnost se niža. To je moral priznati celo Trumpu sovražen CNN, s podatkom, da 56% Američanov meni, da glede gospodarstva opravlja dobro delo. Trumpa v negativno smer vlečejo njegove številne neumne izjave, majhne in večje laži, s katerimi samemu sebi pogosto prihaja v nasprotje, toda vprašati se moramo, ali je to tistemu delu volilnega telesa, ki ga podpira, sploh važno. Njegova podpora že dolgo časa ne pada več, tudi če ga mediji ves čas napadajo. Odstotek tistih, ki odobravajo njegovo delo, je  nekje nad 40%. Kot plus si Trump lahko šteje tudi, da ni zakuhal nobene večje vojne, ki bi pobirala dodatni krvni davek med ameriškimi vojaki. Kljub bombastičnemu govorjenju, ni ne vojne proti Severni Koreji, ne proti Iranu, ne proti Venezueli.

Mediji so si seveda enega največjih udarcev zadali s tem, ko so se pretirano ukvarjali z ruskim vmešavanjem v ameriške predsedniške volitve in s histeričnim iskanjem dokazov, za Trumpovo povezanost s Putinom. Ker dokazov niso našli, so si samo še poslabšali svojo verodostojnot med mnogimi Američani, ki jim niso in jim tudi v prihodnosti ne bodo več verjeli, tudi če bodo poročali resnico. To bo še ena Trumpova prednost.

Vedeti moramo, kako se v ZDA zmaguje na predsedniških volitvah, da lahko razumemo, zakaj ima Trump možnosti, da leta 2020 ponovno zmaga. Ne seštevajo se glasovi volivcev po celotnih ZDA, ampak v vsaki državi tisti, ki tam dobi večino, dobi vse elektorje. Ker so nekatere države izrazito v republikanskem taboru, druge pa v demokratskem, so že v naprej malodane razdeljene. Trump bo tako veliko držav dobil na svojo stran, ne glede na to, kaj bo naredil. Pomembne so v resnici le nekatere ključne države, kot so Florida, Pennsylvania ali Michigan. Za zmago je potrebnih 270 elektorjev, ključne države pa so s prebivalstvom dovolj bogate, da prinašajo veliko elektorjev in ravno zato bodo postale pomembna bojišča, medtem ko bodo številne druge potisnjene na obrobje.

To je mimogrede tudi razlog, da lahko en kandidat dobi več glasov volivcev, a vseeno drug postane predsednik ZDA, kar se je tudi zgodilo leta 2016, ko je Hillary Clinton dobila skoraj tri milijone glasov več, a vseeno izgubila.

Do volitev novembra 2020 je še daleč in pred tem bomo spremljali spopad v demokratski stranki. Kandidatov se je nabralo dovolj, da bo izbira pestra. Joe Biden je nesporen favorit, hkrati pa mu tudi primerjava s Trumpom kaže, da bi ga ravno on najlažje premagal. Po vseh anketah vodi pred Bernijem Sandersom, ki je toliko sivih las povzročil Hillary Clinton, da so ga s spornimi manevri onemogočili. No, če bi Sanders bil demokratski kandidat za predsednika ZDA in ne Hillary, bi danes govorili o predsedniku Sandersu, a pustimo to.

Biden ima pred Sandersom obilno prednost. Harvard-Harris ima Bidena pri 44%, Sandersa pa pri 14%. Kamala Harris, Elizabeth Warren, Beto O’Rourke in Pete Buttigieg imajo vsi manj kot 10%. Naša Amy Klobuchar je čisto pri dnu.

Proces izbire demokratskega kandidata za predsednika ZDA bo dolg in se bo vlekel čez številne države. V resnici je zdaj še nemogoče napovedati, kdo bo zmagovalec, čeprav Bidenu zelo dobro kaže. No, kaže, da bo Trumpa izzval belopolti, starejši moški, kar se bo delu demokratske stranke zdelo velik problem, ker hočejo prvo žensko na mestu predsednika ZDA in se tudi stranka spreminja v vedno bolj raznoliko druščino, toda očitno je tako, da nobena ženska kandidatka ne more narediti preboja, ne glede na njihovo kvaliteto. Osebno me to malo čudi, a tako je. Sicer je še veliko časa za spremembe, a dvomim, da bi lahko recimo Elizabeth Warren v nekaj mesecih prepričala več Američanov, da jo podprejo, če ji to ni uspelo v mesecih, ki jih je za kampanjo namenila do zdaj, medtem ko je Biden samo potrpežljivo čakal in kljub temu pristal na vodilnem mestu.