Moram se  strinjati z domiselnim naslovom komentarja volitev v Evropski parlament na Domovini izpod peresa Roka Čakša, da je Šarec ponovno zmagal, čeprav je spet izgubil in Janša je ponovno izgubil, čeprav je spet zmagal. SDS je v povezavi s SLS dobila tri poslanska mesta in s tem zmagala, LMŠ je predvsem zaradi Šarca dobila dve, a levica in desnica sta na koncu izenačili s štiri proti štiri. Če bi to bile državnozborske volitve, bi Šarec spet sestavljal vlado brez Janeza Janša, saj bi lahko računal na DeSUS, SAB in Levico.

Veliko je zadovoljnih in veliko jih lahko razglaša zmago, a tudi nekaj poražencev je, pri čemer za nekatere neuspeh ni nobena katastrofa, medtem ko drugim že naznanja zaton.

SDS in SLS sta dobili tri poslance, LMŠ dva, SD dva in NSi enega.

SMC je mrtva. Kar se dogaja je to, da LMŠ požira volilno telo, ki je skozi slovensko samostojnost podpiralo najprej LDS, zadnje čase pa Jankoviča in Cerarja in se je zdaj že skoraj povsem preseliko k Šarcu. SMC skoraj nima več podpore. Njihov rezultat na evropskih volitvah, 1,6%,  je smešen in tudi ankete za volitve v Državni zbor kažejo na to, da rešitve več ni, četudi se Miro Cerar poslovi in ga nasledi kdo drug. Če smo se kaj naučili, je to, da je v Sloveniji mnogo bolje, kot oživljati propadajočo stranko, ustanoviti novo.

Kljub temu bi skupen nastop LMŠ, SAB in SMC bil najbolj smotrn za liberalni blok. Še posebej podpora SAB, oziroma Angeliki Mlinar, bi jim lahko prinesla tretjega poslanca in vsi bi bili zadovoljni. Šarec bi se lahko pohvalil, da je porazil ali vsaj izenačil z Janšo, Alenka Bratušek bi svoj uspeh izkoristila v boju za politično preživetje in celo Miro Cerar bi se, četudi njegova strankane bi dobila nobenega poslanca, tolažil s tem, da je bil vsaj del zmagovite povezave. To se ni zgodilo in menim, da gre za Šarčevo napako, ki pa mu ne bo posebej škodila.

SDS je naredila modro potezo, ko se je povezala s SLS. Ne moremo vedeti, kakšen rezultat bi dosegla sama, a boljšega zagotovo ne. Podporniki SLS so bili samo plus in četudi je SDS dobila enega poslanca manj, kot na prejšnjih volitvah, jih je skupaj s SLS vendarle dobila dovolj, da je lahko razglasila zmago.  NSi je z več kot enajstimi odstotki lahko prav tako zadovoljna, a če bi sama nastopila skupaj s SLS, bi morebiti ne dobila drugega poslanca, a razlika do SDS bi bila mnogo manjša, kar bi lahko izkoristili v notranjepolitičnih bojih. Trdili bi lahko, da se razlika manjša in da so resna alternativa.

Zakaj bi kdo volil za DOM ali SNS, če ima na voljo SDS? To pove veliko o SDS, o skrajnih stališčih, ki jih razširja, a dejstvo je, da s tem izsesava zrak podobnim političnim silam. SNS se še ni odrezala tako slabo z doseženimi štirimi odstotki, skoraj enako kot SAB, medtem ko je DOM pogorel, podobno kot je SMC pogorela v liberalnem bloku. Prihodnosti bržkone nima, kar bo tudi pomenilo, da bomo Brščiča in Ušajevo videvali mnogo manj, kot do zdaj, še posebej, ker sta se uspela zameriti Janševim in jima bodo zato zaprta številna vrata. To pomeni tudi, da na desnem političnem polu ne moremo pričakovati nobenih večjih sprememb. SDS bo ostala  vodilna sila in Janez Janša njen nesporni vodja.

Tudi Levico in DeSUS štejemo med poražence. Mednje se prištevajo tudi sami, vendar pa je treba razumeti, da Levica, četudi ni dobila poslanca, ni dobila tako malo, 6,34% in je še vedno pomemben faktor na slovenski politični seni. Tudi DeSUS je z več kot petimi odstotki v dobri formi. Prava poraženca sta Violeta Tomić in Igor Šoltes.  Violeta Tomić se je izkazala za manj privlačno kot Luka Mesec in slednji s svojimi nekaj nastopi ni mogel popraviti vtisa, še posebej po nekaj napakah njihove vodilne kandidatke. Za Levico je bila napaka že, da so jo postavili v prvo bojno črto. Ne program, s katerim sicer nagovarjajo slovenske volitve. A Violeta Tomić ima zagotovljeno politično prihodnost. Igor Šoltes, ki je prestopil k DeSUS, ne bo več evropski poslanec in kdo ve, kam ga bo popeljala njegova pot. Zanj je poraz še posebej boleč.

Kaj je odločalo na volitvah v Evropski parlament?  Analitiki, sploh tisti, ki navijajo za eno ali drugo politično stranko, znajo hitro razložiti vse napake tega ali onega kandidata ali politične stranke, a v resnici je mnogo težje ugotoviti, kaj potegne volivce. Da, jasno je, da je na prvem mestu bila priljubljenost političnih strank na domači sceni. SDS vodi in je zmagala. Marjan Šarec je priljubljen in LMŠ je dobila dva poslanca. In tako naprej. Ne moremo reči, da je recimo Irena Joveva s svojimi odličnimi nastopi LMŠ priborila dober rezultat.  To je že težko verjeti. Toda, po drugi strani so nekateri posamezni kandidati vendarle sami privabljali podporo. Govorimo lahko o   ključnih odstotkih. Tanja Fajon in Milan Brglez sta SD prinesla te dodatne odstotke. Oba sta bila že prej dobro prepoznavna in priljubljena, Tanja Fajon je prav tako izkušena evroposlanka.  Tudi Ljudmili Novak je to uspelo za NSi in Angeliki Mlinar za SAB. Violeti Tomić je po drugi strani uspelo nekaj malega odbiti od podpore stranki.

Še nekaj je. Volivci dobro vedo, da je za osvojitev evropskega poslanskega mesta potreben višji prag in kako smo lahko potem prepričani, da se jih mnogo ni odločilo glasovati za kandidata, za katerega so vedeli, da bo uspešen? Da niso hoteli tvegati, da svoj glas vržejo proč? Ankete javnega mnenja imajo to moč, da volivce vsaj delno prisilijo k takšnemu razmisleku. Če ne bi bilo anket, bi mogoče kdo več volil za Mlinarjevo in Šoltesa, recimo.

Če seštejemo samo odstotke in se ozremo proč od golih osvojenih poslanskih mest, nam postane jasno še nekaj, kar je sicer jasno že dolgo časa. SDS je zabetonirana pri tam do 30% in že to jim je težko doseči. Na voljo nima dovolj močnih potencialnih zaveznikov, ki bi bili pripravljeni sodelovati  z njimi v vladajoči koaliciji. NSi je tokrat dosegla dober rezultat, a brez Ljudmile Novak, si upam trditi, bo imela manj podpore.  Na drugi strani je petorček trenutne vladajoče koalicije dobil 45,52%. Levica k temu doda še 6,34%. To je več kot polovica. Razmerje je torej jasno. Še več, upam si trditi, da če ne bi bilo takšne razdrobljenosti, če bi recimo LMŠ, SMC in SAB nastopile skupaj in bi Levica namesto Violete Tomič po nekem čudežu podprla Šoltesa, da bi levica zmagala s pet proti tri. To, kar jim je na slovenskem političnem parketu koristilo, torej razdrobljenost, pri čemer so vsi presegli potrebne štiri odstotke, jim je na evropskem, kjer je prag mnogo višje, škodovalo. To bi jih moralo vsaj v prihodnje prisiliti k premisleku svoje strategije.

Resnica je takšna, da bomo jutri ali pojutrišnjem volitve v Evropski parlament pozabili. Mediji bodo našli nove teme, o katerih bodo poročali in zaradi tega se nam bo EU zopet zazdela zelo oddaljena in nepomembna za naša življenja. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je bila udeležba tako nizka, manj kot 30%. Še huje je. Očitno postaja, da bo prišlo do konflikta med strankami in njihovimi tako imenovanimi vodilnimi kandidati, ki bodo hoteli med sabo izbrati novega predsednika komisije in državami, ki si bodo to pravico vzele zase. Pa rečite, da je to posebej demokratično.

To je ta naša EU:

Kandidata za predsednika Komisije predlagajo voditelji držav EU v Evropskem svetu, pri čemer upoštevajo rezultate volitev v Evropski parlament. Bodočega predsednika oziroma predsednico Komisije morajo z večino glasov podpreti poslanci Evropskega parlamenta.