Preden se spravim pisati daljši tekst o prvem soočenju demokratov, ki se je konec prejšnjega tedna odvilo v Miamiju na Floridi (o zunanji politiki sem že nekaj pisal), nekaj kratkih misli.

Dvajset kandidatov se je soočilo na dveh večerih, ki jih je pripravila televizijska hiša NBC. Dvakrat po deset, ker jih je bilo preveč za eno samo soočenje in še deset naenkrat je bilo veliko, tako da so dobili vsak le po nekaj minut, pri čemer te minute niso bile porazdeljene enakopravno. Eni so lahko govorili več, drugi manj, pri enem izmed kandidatov je celo bil, vsaj sam tako trdi, nekaj časa izklopljen mikrofon. Jasno, ni šlo za kandidata, ki bi kotiral visoko.

Ko imaš toliko kandidatov, je jasno, da ni mogoče opraviti spodobnega soočenja in da končaš pri kratkih stavkih, poskusih bolj ali manj uspešno nagovoriti to ali ono skupino. In prav to, nagovarjanje skupin, od katerih si obetajo podporo, so kandidati počeli. To je šlo celo tako daleč, da jih je nekaj začelo govoriti špansko. Pomislite, kar naenkrat, brez opozorila, vam kandidat udari s španščino in nihče ne prevaja, vse skupaj pa služi samo temu, da bi pomembno skupino volivcev prepričal, kako jim je blizu. No, ti poskusi, približati se volivcem, so včasih bili prav patetični. Kamala Harris je igrala na rasno karto, ker je sama temnopolta, ko je bilo govora o zdravstvenem zavarovanju, so vsi poudarjali, kako je to zanje zelo osebno, ker so nekoga imeli v bolnišnici in tako dalje.

Donald Trump je v resnici zelo šibek in za njegovo zmago leta 2016 je bila zelo zaslužna Hillary Clinton, ki je bila še bolj nepriljubljena, kot on sam. Ne Rusi. Njegova podpora se ves čas giblje med 35 in 45% in če želi zmagati, bo to težko storil drugače, kot prejšnjič, torej da bo osvojil ključne države, tudi če bo izgubil po številu vseh glasov. Ampak to je narava igre.

V njegovo korist je, da gospodarstvo raste in je brezposelnost nizka, ampak drugače je njegova edina prava možnost za zmago v tem, da nasprotnika naredi še bolj nepriljubljenega, kot je sam. Očitno je, da bo to skušal narediti s strašenjem pred ‘socializmom’, pri čemer mu bodo pomagali nekateri mediji in legije aktivistov na spletu.

Tu je problem demokratov. Zmagati v krogu demokratskih kandidatov ni enako, kot zmagati volitve za predsednika ZDA. V prvem primeru mora vsak dokazati svojo privrženost progresivnim idejam, kar pomeni, da mora tako ali drugače podpirati zdravstveno zavarovanje za vse, nasprotovati pretiranemu razkoraku med revnimi in bogatimi in pokazati human obraz v primeru migracij. Če tega ne stori, grozi poraz. Po drugi strani pa bo na volitvah, ko bo nagovarjal vse Američane, marsikaj od tega veljalo za preveč ekstremno in bo volivce odbijalo. Dober primer je zdravstveno zavarovanje. Bernie Sanders in Elizabeth Warren bi ukinila zasebno zavarovanje in to se med demokrati še lahko sliši dobro, med veliko Američani pa bo izpadlo negativno. Namreč, tudi če ne bodo nasprotovali državnemu zavarovanju za Američane, ki ga nimajo, se ne bodo hoteli odreči zasebnemu zavarovanju, ki ga že imajo. Seveda bo Trump takoj napadel, da demokrati hočejo uvesi socializem, ki da vodi v pekel, obenem pa bo navrgel še kaj nesmiselnega o Venezueli.

Druga stvar je odnos do ilegalnih migrantov. Soočeni z grozljivimi prizori migrantov v koncentracijskih taboriščih, demokrati ne morejo drugače, kot da zagovarjajo drugačno politiko, ampak pri tem gredo predaleč v smer odprtih meja. V medsebojnem boju s tem ni težav, a ko se bodo soočili s Trumpom, bo ta njihova stališča izkoristil sebi v prid. Veliko je Američanov, ki nasprotujejo ilegalnim migracijam in bodo verjeli napadom proti demokratom, češ da hočejo politiko odprtih meja in celo, da je v igri zarota, s katero skušajo v državo pripeljati nove volivce.

Že v tej zgodnji fazi smo priča krvoločni medijski obravnavi in brezobzirnim napadom. Republikanci in njihovi zavezniki skušajo demokrate predstaviti kot za povsem nore in veselo razlagajo, da nikoli ne bodo premagali Trumpa. Trdijo, da so demokrati zavili radikalno v levo in nimajo nobenega stika s povprečnim Američanom. Strašijo s socializmom. Norčujejo se. Žalijo. A to nima veliko zveze z realnostjo. Kakor vsi napadi na Trumpa niso veliko koristili, tako bodo težko delovali tudi napadi z druge strani, proti demokratskemu kandidatu za predsednika ZDA. To povzroča le polarizacijo, ki postaja vedno bolj nevarna, nič drugega.

Pravo vprašanje je, kdo izmed demokratskih kandidatov se lahko v medsebojnem boju izkaže za dovolj progresivnega in zmaga, potem pa v spopadu s Trumpom sposobnega nagovoriti tiste skupine v ključnih državah, ki edine prinašajo zmago. To je tudi razlog, zakaj je Bernie Sanders tako močan. Tudi, če ga bodo obkladali s socialistom, bo lahko Trumpu odvzel podporo prav tistega delavskega razreda, ki je trenutnemu ameriškemu predsedniku leta 2016 prinesel zmago. Govorimo o državah, kot sta Michigan ali Wisconsin.

V resnici gre za dve različni tekmi. Medtem, ko se demokratski kandidati ubadajo s prvo, republikanci že pripravljajo temelje za kasnejši spopad in pridno iščejo točke, na katerih bodo lahko gradili negativno kampanjo. Zdaj, moje mnenje je, da imajo demokrati kar nekaj dobrih kandidatov in da so njihovi programi dokaj progresivni, pri čemer noben ne seže dlje na levico, kot do tradicionalne socialne demokracije. Strašenje s socializmom in komunizmom je v ZDA neumnost. Če bi moral staviti, bi rekel, da bo na koncu demokratski kandidat premagal Trumpa, pri čemer težko napovem, kateri bi ta lahko bil. Da, za zdaj je Biden v prednosti, a dobro se vidi, da bi tisti blok, ki je razdeljen med Bernija Sandersa in Elizabeth Warren lahko na koncu dobil več in bi eden izmed njiju dobil nalogo, da porazi Trumpa. Nekaj malega možnosti bi pripisal še Kamali Harris.