Ofenziva sirskih vladnih sil v provinci Idlib stoji. Med operacijami in premirji, se nadaljujejo obstreljevanje in letalski napadi, tako sirskega, kot tudi ruskega letalstva. Napredka ni.

Pred dnevi so sirske vladne sile obstreljevale turško opazovalno točko številka 10 v pokrajini Idlib, pri čemer je bil en turški vojak ubit, več pa ranjenih. Turčija in Rusija imata vsaka na svoji strani razmejitve med vladnimi silami in uporniki oporišča. Turki so na napad odgovorili z lastnim obstreljevanjem, v Sirijo pa so poletela tudi turška vojaška letala.

Turški šef generalnega štaba je na pogovor poklical ruskega vojaškega atašeja v Ankari in ga opozoril, da bo vsak napad s sirske strani pripeljal do ostrega odziva. Do zaostritve potem ni prišlo in lahko si mislimo, da so Rusi pritisnili na sirske oblasti, naj umirijo konje. Zadnja stvar, ki jo potrebujejo, je poslabšanje odnosov s Turčijo, s katero krepijo gospodarsko sodelovanje. Tudi, če to pomeni, da medtem
ko sami bombardirajo skrajneže, Turki prav tem skrajnežem pošiljajo pomoč v obliki orožja in s tem otežujejo delo sirskim vladnim silam.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v primeru izraelskih napadov znotraj Sirije. V zadnjem, do katerega je prišlo v noči na ponedeljek, so bili ubiti štiri civilisti, čez dvajset pa ranjenih, kaže pa, da je bilo v igri motenje GPS signala, zaradi česar so izraelski izstrelki bili bolj nenatančni. No, tudi ena sirska protiletalska raketa je poletela daleč od svojega cilja in končala na Severnem Cipru. Da Rusi motijo GPS signal, kar čutijo celo v samem Izraelu, ni več skrivnost. Bolj zanimivo je, da Sirci nikoli ne uporabijo protizračnega sistema S-300, ki so jim ga Rusi dobavili, ampak samo starejše sisteme, hkrati pa tudi ne odgovarjajo na izraelske provokacije z lastnimi napadi na ozemlje Izraela. To bi seveda lahko storili, če bi res hoteli. Tudi v tem primeru lahko sumimo, da Rusi nočejo, da bi se razmere zaostrile.

Sirija se vedno bolj spreminja v zamrznjen konflikt z občasnimi spopadi. Država je razdeljena in zdaj nič več ne kaže, da bi sirske vladne sile ali Turki obračunali s Kurdi, Idlib se je izkazal za trd oreh, Američani še vedno zasedajo ozemlje pri Al Tanfu, Izraelci pa tu in tam, čeprav vedno bolj previdno, izvajajo napade na iranske cilje. Kljub temu iranska prisotnost v Siriji ostaja.

Dokler bo v interesu večine vpletenih, da se vojna ne razplamti, da vse ostane v mejah obvladljivosti, ne gre pričakovati večjih premikov.