Ko sem se pred dnevi spraševal, ali bi Iranci res hoteli zaseči britanski tanker, sem se zelo zmotil, saj sem bil mnenja, da islamska republika noče vojne in bo storila vse, da do tega ne bi prišlo. No, dva zajeta tankerja, od katerih je eden plul pod britansko zastavo in večji incident z Američani kasneje, je postalo jasno, da se v Teheranu ne bojijo zahodnih sil in da so še kako pripravljeni zvišati stave. K temu veliko prispeva spoznanje, da so ameriške sile v regiji, kljub občasnim napotitvam dodatnih sil, premajhne za vojno. Na kratko, za ZDA se zdi, da predvsem blefirajo.

Toda, je temu res tako?

Očitno je, da ameriški predsednik Donald Trump v resnici nima apetita za vojno. Iran bi rad uničil z gospodarskimi vzvodi. Kljub temu je veliko ljudi okoli njega, ki si vojne želijo in bi očitno to sprožili tudi, če ne bi imeli v regiji zadostnih sil za kratko, uničujočo in uspešno vojno. Tvegali bi mogoče, da bi po večjem incidentu, potem ko bi Trumpa prepričali v nujnost napada, začeli z vojno, tudi če bi to pomenilo, da bi v začetku bili v slabšem položaju in bi tvegali velike izgube med lastnimi vojaki, ko bi Iran asimetrično udaril po številnih, dosegljivih ciljih.

Ko so Britanci izvedli piratsko akcijo in pri Gibraltarju zasegli iranski tanker, so tudi izgubili vso pravico, da se pritožujejo nad enakim iranskim dejanjem. Nič ne pomaga blebetanje o mednarodnem pravu in grožnje s posledicami. Vsi vemo, da je to mednarodno pravo na zahodu vedno interpretirano tako, kot je všeč njim, kar se pa tiče posledic, se proti Iranu že tako ali tako vodi brutalna gospodarska vojna. Mnogo hujše niti ne more več biti. No, tisti, ki zdaj govorijo, da je Iran storil veliko napako in bo odbil Evropejce, nočejo priznati, da v islamski republiki tako ali tako vedo, da jim bodo Evropejci slej ko prej skočili v hrbet, ali pa bodo stali ob strani, ko bodo ZDA z zavezniki vedno bolj pritiskale. To gre celo tako daleč, da Iranci iz Brazilije ne morejo pripeljati pšenice, ker njihova ladja tam zaradi sankcij ne more do goriva. Ne, dobro se zavedajo, da je za prihodnost Irana pomemben odnos Indije, Kitajske, Turčije ali Rusije, ne Velike Britanije ali Nemčije.

Jedrski sporazum je medtem že mrtev.

Do zdaj smo lahko iz dogajanja razbrali naslednje: Trump hoče Iran na kolena spraviti s sankcijami, a okoli njega so ljudje, ki si želijo vojne. Iranci si ne želijo vojne,  so pa pripravljeni reagirati, tudi agresivno, na poteze ZDA in njihovih zaveznikov. Sestrelitev brezpilotnika in zajetje dveh tankerjev nam to potrjujejo. Britanci so v tej igri majhna riba, ki ne deluje v svojem lastnem interesu, niti ni svojih interesov sposobna zaščititi sama.  Trump in Iranci si vojne ne želijo, a zgodi se lahko napaka, incident z žrtvami, ki bo na koncu do tega vseeno privedel.