Ruska kapelica je simbol povezanosti ruskega in slovenskega naroda, ne izraz podrejenosti slovenske države Rusiji

Tega ne bi smelo biti potrebno razlagati, a na žalost je treba to povedati vsem tistim, ki iz leta v leto napadajo  tradicionalno spominsko slovesnost pod Vršičem. Tragedija prve svetovne vojne se dobro kaže v usodi ujetih ruskih vojakov,  ki jih je med cesto čez prelaz Vršič pokopal snežni plaz. 110 jih je umrlo skupaj s sedmimi stražarji. 10000 jih je sodelovalo pri gradnji in  od 170 do 300 jih je umrlo. V njihov spomin je bila leta 1916 zgrajena pravoslavna kapelica.

Dobro je, da se spominjamo žalostne usode zajetih ruskih vojakov in dobro je, da bo tudi v Moskvi kmalu stal spomenik vseh slovenskih žrtev obeh vojn na ruskih tleh.  Dobro je, če si vzamemo k srcu to žalostno zgodovino in se iz nje nekaj naučimo. V času, ko je rusofobija na pohodu in zahodne prestolnice proti Rusiji uvajajo sankcije in proti njihovim mejam pošiljajo vojake, je to še posebej pomembno. Nove velike vojne si noben normalen človek ne more želeti.

Naša dva naroda spadata k večji družini slovanskih narodov in prav je, da se tega zavedamo, prav je, da tkemo prijateljske vezi in se skušamo razumeti.  Odpirati moramo vrata, ne pa jih zapirati.

V resnici bi lahko vsakoletni spomin izvedli tudi brez politikov, tako ruskih kot slovenskih, a njihova prisotnost dogodku vendarle daje dodatno težo.  Tudi, če sta si državi pri  nekaterih svetovnih problemih na nasprotnih bregovih, to ne pomeni, da bi morali prekinjati vse stike. Zaradi tega je prav, da se naš politični vrh tega dogodka udeležuje in lepo je, da tudi Rusija temu namenja veliko pozornosti. Navsezadnje sta v preteklih letih  prišla tako predsednik ruske vlade, Dmitrij Medvedjev in ruski predsednik Vladimir Putin. Nič tudi ni narobe, če se ob tem krepi diplomatske stike. Še enkrat, to ne pomeni, da smo s tem podrejeni Rusiji. V resnici bi odvračanje Rusov pomenilo, da smo podrejeni nekomu drugemu, ki ima interes, da nas od njih oddalji.

Na žalost smo vsako leto priča abotnim kritikam na račun slovesnosti. Eni so jezni, ker se je udeležuje slovenski vrh, ki je zanje pač politično napačne barve. V vseh svojih nasprotnikih vidijo komuniste in se posmehujejo in zgražajo, da zdaj ti ‘komunisti’ hodijo k pravoslavni cerkvici.  Neumnost.  K Ruski kapelici hodijo predstavniki države in tam se spominjajo tragedije in poglabljajo odnose med narodoma: kaj bi naj to imelo s komunizmom? Resnica je takšna, da so prav kritiki še vedno ujeti v fantazmah preteklosti in  jim ne znajo ubežati.

Da, vem, obstaja neumna teorija, da se slovenski vrh klanja avtokratskemu ruskemu tiranu, ker v Rusiji vidi senco komunistične Sovjetske Zveze. Resno? A bi naj le kritikom bilo jasno, da Rusija ni več komunistična država, ampak v marsičem ekonomsko zelo liberalna? Seveda se tudi slovenska levica pravega stanja vedno bolj zaveda, čeprav se tu in tam najde kak nostalgik, ki naivno enači oboje. No, resnici na ljubo se zdi, da to bolj počnejo kritiki, ki svoje besno sovraštvo do vsega ruskega črpajo iz notranjepolitičnih razprtij. Ker misiljo, da slovenska levica v Rusiji vidi komunistični ideal in v ZDA trdovratnega sovražnika, se postavljajo v nasprotno vlogo in poveličujejo ZDA in ponižujejo ‘Putinovo diktaturo’, kakor radi označujejo največjo državo na svetu. Ob tem o tej državi niti nimajo veliko znanja in večinoma ponavljajo včasih prav bebave komentarje zahodnih medijev, ki imajo seveda svoje interese. Ameriški, recimo, da nam Evropejcem prodajajo dražji ameriški plin in več orožja.

Ob vsem skupaj je rahlo smešno to, da bi lahko ob rahli spremembi prav slovenska politična desnica začela v zvezde kovati  bratsko, konservativno in nacionalistično Rusijo in jo slovenska levica v imenu liberalnega internacionalizma z vso silo napadati.

Še nekaj je. Priznam, da se ne morem znebiti občutka, da mnogi na slovenski politični desnici Rusijo sovražijo zato, ker je ta država znotraj Sovjetske Zveze, med drugo svetovno vojno porazila njihove zaveznike. Skrajni pogledi, ki jih dandanes delijo, so namreč sila podobni tistim, ki so jih imeli sodelavci okupatorjev. Le žide so zamenjali muslimani, komunistične nasprotnike pa itak vidijo nenehno. Kar je, milo rečeno, žalostno, a niti približno ne izjemno.  Na vzhodu Evrope marsikje vidimo krepitev desničarskih, nacionalističnih skrajnežev, ki veselo mahajo z zastavami medvojnih kolaborantov in ob tem zanikajo njihove zločine. Še najhujše se zdi, da je v Ukrajini.

Ohraniti moramo svoje vezi z ruskim narodom in slovesnost pod Vršičem je pri tem zelo pomembna. Krepiti moramo tudi prijateljstvo z drugimi narodi in se spominjati njihovih žrtev. Marsikaterega zavezniškega pilota so med drugo svetovno vojno rešili partizani.  Ameriški, britanski, avstralski in drugi vojaki so se borili tudi za našo osvoboditev izpod zatiralskega škornja. Spominjanje in opominjanje na grozote vojne in na tragedije, ki nas povezujejo, lahko samo pozitivno prispevajo k večjemu razumevanju.

Kot je tako odlično povedal osrednji govorec,  predsednik Državnega zbora, Dejan Židan:

Ta skromna kapelica je neprecenljiv dar spomina, ki nas nemo, a vztrajno dolga desetletja opominja in nosi nenadomestljivo sporočilo. Podarile so nam ga prejšnje generacije, ki so se zavedale krhkosti in dragocenosti miru ter nesmiselnosti trpljenja in vojn. Ruska kapelica je postala več kot le kraj pietete in simbol globokega prijateljstva med narodoma, postala je del naše moralne in civilizacijske zaveze, da tej in prihodnjim generacijam zagotovimo mirno in varno življenje.

 

Advertisements