Srbija seveda še dolgo ne bo članica EU. Unija je v globoki krizi in več je možnosti, da jo ob Združenem kraljestvu zapusti še kakšna država, kot da se razširi na zahodni Balkan. Kljub temu groženj, kot je tale, da se Srbija mora odpovedati napovedanemu sporazumu z Rusijo, ni mogoče jemati zlahka. To namreč nakazuje, da so lahko kmalu na vrsti še kakšne druge vrste pritiski, če se Beograd ne ukloni. Ruskega vpliva pač ne v Bruslju, ne v številnih drugih zahodnih prestolnicah, na Balkanu nočejo videti.

Srbija načrtuje, da se bo Evrazijski gospodarski uniji, v kateri so Rusija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan in Armenija, pridružila oktobra.

Usoda Srbije je pri vsem tem povsem nepomembna. Oziroma, dobro je vidno, v kakšno smer se razvija ne le zahodni Balkan, ampak tudi članici EU, Romunija in Bolgarija. To so le trgi za proizvode in hkrati bazen poceni delovne sile. Vse države se hitro praznijo. Ljudje odhajajo v valovih, ne glede na to, če so države članice EU, ali ne. Bolgarija ali Bosna in Hercegovina, ni pomembno.

Na primeru Ukrajine smo videli, kam lahko pripelje brezobziren boj z ruskim medvedom. Ko se je tedanji ukrajinski predsednik Janukovič pogajal za pomoč tako z Rusi, kot tudi z EU, je v mislih imel predvsem svoje preživetje. S kom se bo povezal, mu je bilo vseeno, le da pomoč pride. Na koncu je izbral Rusijo, ki je dala boljšo ponudbo in odnesel ga je državni udar nasilnih množic, kar je Ukrajino kmalu pahnilo v državljansko vojno. Država se le počasi pobira na noge, a to okrevanje je silno boleče. V Ukrajini bi naj živelo le še 35 milijonov ljudi, standard je na ravni kakšne afriške države in razen vladajoče oligarhije, ni veliko ljudi, ki bi lahko bili zadovoljni. Zato tudi odhajajo v tujino, da, tudi v Rusijo.

Če mislite, da je to samo ruska propaganda, poglejte padec prebivalstva v Bolgariji. Od leta 1989 je z devetih milijonov padlo na nekaj čez sedem.

Srbija bi lahko postala žrtev podobne igre. Prveliko zbližanje z Rusijo, zahodna podpora barvni revoluciji, nasilje na ulicah in trgih, sankcije, padec države v kaos in beda pod novo, prozahodno oblastjo. Seveda, v trenutku, ko je država zavarovana in ruska nevarnost pregnana, nikomur ni več mar za usodo ljudi. Ne v Ukrajini, ne v Srbiji. Mimogrede, to vidimo tudi v Makedoniji, na Kosovu, v Bosni in Hercegovini. Mar kdo opazi kakšen poseben trud EU, da bi tem državam pomagala k resnični razvitosti? Da bi se standard tam dvignil do te mere, da ljudje ne bi več množično odhajali? Da bi te države resnično delovale v korist svojih državljanov, sposobne braniti njihove interese? Ne.

Težava EU ni le, da gre za nedemokratično povezavo, s sila zapletenim načinom vodenja, kjer državljani v resnici ne morejo vplivati niti na to, kdo bo predsednik komisije, ampak da ne poskrbi niti za države, ki so močno pod njenim vplivom in imajo ambicijo, da se ji pridružijo. Preprosto niso resni. Da, močni so pri besedah in obljubah in dokazovanju v svoj prav, a razmere na terenu kažejo povsem drugo sliko.