Ta zgodba ima več razsežnosti.

Predsednik vlade, Marjan Šarec, je na družabnem omrežju twitter blokiral predsednika največje opozicijske stranke, Janeza Janšo. Vsekakor se to bolj kot karkoli drugega zdi le signal, da bo v prihodnje še manj možnosti za sodelovanje med obema. Signal, ki ni namenjen samo Janši, ampak tudi volivcem. Še posebej tistim, ki bodo podprli vsakogar, ki bo odločno povedal, da z Janšo ne bo sodeloval. Glede na poročila o tem, da bi morebitni novi predsednik SMC, sicer gospodarski minister Zdravko Počivalšek, lahko bil bolj odprt za sodelovanje s SDS, vsekakor dobro preračunan signal.

Na družabnem omrežju twitter blokirati ali ne blokirati? Osebno blokiram zelo veliko ljudi. Prepričanja sem, da se mora vsak posameznik ograjevati od izredno negativnih posameznikov in celo skupin, ki ne prinašajo nič pozitivnega in so pogreznjeni v sovraštvo in so nagnjeni k žaljenju in grožnjam. Imeti v življenju trola ne koristi ničemur. Vsak ima pravico do tega in s tem ni nič narobe. Noben napad na svobodo govora to ni. To, da lahko nekdo izraža svoje mnenje še ne pomeni, da ga mora nekdo drug biti prisiljen poslušati.

Kaj so družabna omrežja za politike? Lahko so v prvi vrsti kanal, preko katerega lahko neposredno širijo svoja sporočila. Lahko so tudi odlična za komunikacijo z zelo različnimi ljudmi. Če počnejo le prvo, torej le širijo svoja sporočila in nimajo namena debatirati, niti ni tako pomembno, če se jim potem v komentarje obeša množica sovražnih komentatorjev. Svoje sporočilo so poslali svetu, to je vse. Potreba po izločanju ljudi, ki se zlonamerno zalepijo nanje, je manjša, čeprav je seveda tudi res, da takšni zlonamerneži pogosto povsem onemogočijo debato bolj zmernim komentatorjem. To je tudi razlog, zakaj politiki, če hočejo imeti neko tvorno debato na svojih družabnih omrežjih, pravzaprav morajo blokirati agresivne, nesramne in zlonamerne ljudi. Če tega ne počnejo, jim na koncu ostanejo le takšni. To ne pomeni, da se morajo izogibati vsaki kritiki: ne, ljudje lahko izrazijo svojo kritiko ali pomisleke, a če to počnejo na izrazito nekulturen, žaljiv način, jih ni treba prenašati. Moderiranje je zelo pomembno, saj je ogromno ljudi, ki bi radi kaj komentirali, a si ob neverjetni norosti nekaterih, celo grožnjah, raje premislijo in so tiho. Kaj ima potem politik od takšne debate? Vedno sliši le glasno, agresivno manjšino, tihe večine pa nikoli.

Nekateri pravijo, da politiki ne bi smeli na družabnih omrežjih blokirati nikogar. Da bi jim to moralo celo biti prepovedano. Zakaj? Večinoma zato, ker bi jih radi še naprej brezobzirno napadali in tudi žalili, medtem ko se njihove tarče ne bi smele niti braniti. Saj veste, da če se katerikoli politik katerekoli stranke na žaljiv komentar nekega vaškega Jožeta odzove v enakem slogu, takoj dobi lekcijo, da se ne sme tako obnašati.

Predsednik vlade Marjan Šarec je na družabnem omrežju twitter blokiral predsednika največje opozicijske stranke, Janeza Janšo, ki je sam tam blokiral že ogromno drugih. Oba imata po mojem mnenju vso pravico do tega. Vsak jo ima. Včasih niti ne gre drugače.