Vedno bolj postaja jasno, da se zahodna hegemonija počasi končuje. Gospodarsko, vojaško, celo kulturno. Če so ZDA še vedno vodilna velesila, je za Evropejce stanje mnogo slabše. Nesposobni bolj tesne povezave, skozi katero bi lahko vodili odločno, skupno zunanjo politiko in obrambnih struktur, ki bi zagotavljale obrambo interesov, smo v nevarnosti, da postanemo le sateliti drugih večjih sil. No, resnici na ljubo to že tako smo.

To je spoznal tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki meni, da bo svet prihodnosti razdeljen med dva velika pola, Kitajsko in ZDA in da je bilo odrinjanje Rusije z evropskega zornega kota velika napaka. V govoru po zasedanju G7 v Franciji, je Macron dejal, da ‘evropski kontinent nikoli ne bo stabilen, nikol ne bo imel varnosti, če ne bomo umirili in razjasnili naših odnosov z Rusijo.’ Po njegovem mnenju so evropske napake pripomogle h krepitvi zavezništva med Rusijo in Kitajsko in oživile njihov vpliv v Siriji, Libiji in po drugih delih Afrike.

Francoski predsednik je očitno spoznal, kar je ameriški že kar nekaj časa nazaj. Da odrivanje Rusije pomeni izgradnjo velikega kitajsko-ruskega zavezništva, ki ga ZDA same, mogoče pa niti vsi njihovi zavezniki skupaj, v prihodnosti ne bodo mogli več preseči v gospodarski in vojaški moči. Za Trumpovim zavračanjem poslabševanja odnosov z Rusijo, kar mu sicer ne gre najbolj od rok, saj ZDA še naprej uvajajo nove in nove sankcije, stoji premišljen načrt usmerjen proti Kitajski. Trump pač ve, da mora Rusijo ločiti od Kitajske, a tega mu ameriška globoka država seveda ne bo dopustila.

Prepozno je. Hkrati je tudi dvolično.

Prvič, premalo časa je minilo, da bi Rusi pozabili vse prelomljene obljube ob koncu sovjetskega imperija: zdaj NATO stoji v baltskih republikah in na Poljskem. V Ukrajini je bil v še eni izmed barvnih revolucij izveden državni udar, ki je privedel do čudnega režima, mešanice oligarhije in skrajnih nacionalistov in posledično do državljanjske vojne. V Gruziji je leta 2008 takratni predsednik Sakašvili hotel kar preko trupel ruskih mirovnikov osvojiti dve separatistični pokrajini. Leta in leta negativnega poročanje zahodnih medijev in slikanja Rusije kot propadle diktature, so tudi naredila svoje. Sankcije zaradi priključitve Krima so bile le vrh ledene gore. Zaupanja več ni.

Drugič, zbližanje zahoda in Rusije si francoski predsednik zagovoto predstavlja kot rusko kapitulacijo pred zahodnimi zahtevami. Da, Rusijo bi imel v svojem taboru, a le, če bi se odrekla Krimu, dopustila čiščenje Donbasa, dopustila zasedbo Abhazije in Južne Osetije s strani Gruzije, odnehala s samostojno zunanjo politiko in ponižno kimala ob vsaki vojaški pustolovščini zahoda, verjetno pa tudi povsem odprla svoje meje za tuja podjetja, katerim bi morala prodati vse, kar se le da.

Zakaj bi Rusi to storili? Zaradi strahu pred rumeno nevarnostjo, ki jim ga že desetletja vcepljajo predvsem zahodni politiki, novinarji in aktivisti? Smo leta 2019 in Sibirija ni preplavljena s kitajskimi množicami. Peking ne kaže nobenega interesa, da bi kršil rusko ozemeljsko suverenost. Bolj je osredotočen na vzhodno Azijo. Sodelovanje med obema država je zelo dobro in koristi obema stranema. Kitajci ne uvajajo sankcij in si izmišljujejo pravljične zaplete, kakor Britanci s primerom Skripal. Oborožene sile obeh držav izvajajo skupne vojaške vaje, Kitajska vojska pa ne krepi svoje prisotnosti ob ruskih mejah, kakor to počne NATO.

Ne, možnosti, da bi se Rusija obrnila proti zahodu in zavrgla zavezništvo s Kitajsko, skorajda ni. Kako bi to le bilo mogoče po toliko zaničevanja in napadih, ki so jih bili deležni od svojih zahodnih partnerjev, ki nikoli niso upoštevali njihovih interesov ali pomislekov in so jih vedno imeli le za bencinsko črpalko z jedrskimi raketami.

Resnica je takšna, da smo Evropejci zaradi napačne politike obsojeni na klečeplazenje pred vsaj eno veliko silo. Ali bodo to ZDA, ali Kitajska, bomo še videli. Francija je, in tudi Macron to ve, nepomembna, saj nima ne prebivalstva, ne ozemlja, ne gospodarstva, da bi lahko v svetu igrala večjo vlogo. EU, ki bi to lahko, je paralizirana in povrhu še nedemokratična tvorba, ki ima zelo malo zaupanja med državljani, hkrati pa je tako abotno slabo in zapleteno vodena, da v resnici ne more narediti nič. Z odhodom Združenega kraljestva bo to le še bolj očitno.

Mimogrede, vzvišen, agresiven in ponižujoč odnos ni odnesel le dobrega odnosa z Rusijo, ampak je odbil tudi Turčijo, ki se je začela ozirati po novih prijateljih. Že zdavnaj bi lahko bila članica EU in tedaj bi tudi možnosti za krepitev Erdoganove avtokracije bilo mnogo manj. Tudi to spoznanje bo počasi prišlo.

Na kratko, juho, ki so jo skuhali, bodo pač morali pojest. Tudi če ni okusna.