V nedeljo je libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah uresničilo svojo grožnjo in s protitankovskimi raketami napadlo cilje v notranjosti Izraela. Šlo je za povračilo tako za izraelski napad na pripadnike gibanja v Siriji, kot tudi na vdore izraelskih brezpilotnih letal v Libanon.

Po trditvah Hezbolaha, ki so jih podkrepili tudi s posnetkom, sta bili proti izraelskemu vozilu v bližini naselja Avivim na meji med Izraelom in Libanonom izstreljeni dve raketi, ki sta vozilo, približno pet kilometrov znotraj izraelskega ozemlja, tudi zadeli. Druge rakete npa so bile izstreljene proti oporišču izraelske vojske. V napadu bi naj bilo ubitih in ranjenih nekaj izraelskih vojakov, kar pa Izraelci sami zanikajo. Razširili so celo poročila, ki jih posnetek sicer postavlja na laž, da bi naj Izraelci svojemu nasprotniku podstavili lutke, bi jih naj potem ti napadli.

Izraelci so takoj udarili nazaj s topništvom, a njihovo obstreljevanje Libanona ni povzročilo veliko škode. Potem so se razmere umirile.

Veliko vprašanje ob izraelskih napadih po regiji je, čemu sploh služijo. Za javnost so predstavljeni kot boj proti širjenju iranskega vpliva, bodisi da je to v Siriji, Iraku ali Libanonu. Vendar pa je težko verjeti, da bi posamezni letalski napadi lahko imeli večji učinek. Če Iran hoče, bo svojo prisotnost v vseh teh državah krepil in tudi ta, da bodo Izraelci z nekaj napadi preprečili nameščanje iranskih raket, je bosa. Prav Hezbolah ima ogromno raket, s katerimi lahko napade cilje v Izraelu in to že dolgo, pri čemer jim je islamska republika izdatno pomagala.

V Izraelu se bližajo volitve. 19. septembra bodo izbrani poslanci v Kneset in čisto mogoče je, da predsednik vlade Netanjahu le preusmerja pozornost volivcev. Vojna nizke intenzivnosti, v kateri ni izraelskih žrtev, je lahko koristna. Prava vojna, v kateri bi na stotine raket vsak dan preizkušalo izraelsko obrambo in bi večino prebivalstva pregnalo v zaklonišča, po drugi strani ni. Tako lahko tudi razumemo mlačen izraelski odziv na napad iz Libanona. Preprosto se zdi, da smo priča previdni igri, v kateri nihče v resnici noče večje vojne.

Kar je dobro.