Bojan Krajnc v Večeru v Vrednotah nove desnice opozarja na nekaj, kar je že dolgo znano. Številni goreči zagovorniki tradicionalnega življenja, se pogosto izkažejo za povsem drugačne, kot se sami predstavljajo. Vsak je že slišal za kakšnega ameriškega politika, ki je pridigal proti pravicam istospolno usmerjenih, dokler ga niso z drugim moškim v nespodobnem položaju zalotili na nekem stranišču.

Dober primer sta predsednik stranke DOM Bernard Brščič in Norma Korošec.

Daleč od mene, da bi ju obsojal. Človeška ljubezen je zelo muhasta in dolgotrajne zveze razpadejo, ko se srce vname za drugega človeka. Ljubezen iz človeka velikokrat naredi slepega norca in vsa načela odnese veter. Težava je, ko napadaš druge za nekaj, kar počneš sam.

A nekaj se je vendarle spremenilo na konservativnem polu. Prišla je nova, radikalna desnica, ki zavrača stare vzorce. Bolj je postalo pomembno, koga sovražiš, kot kaj si kot človek. Celo krščanstvo, se zdi, je pri mnogih le še identiteta tako kot nacionalnost, ne pa nekaj, kar bi bilo globoko v človeku, v kar bi v resnici verjel.

Zato novi desničarji ne pametujejo več s klasične konservativne pozicije, ki skuša ohranjati ustaljeni (moralni) red, ampak s pozicije ogroženosti in uporništva: smo kar smo – in zato se je treba boriti. Četudi z lažnimi in prikrojenimi novicami, sovražnim govorom, paranojo in teorijami zarote. Ta koncept se je izkazal za bolj donosnega od krščansko demokratskega oz. žlahtnega konzervatizma. Tudi zato, ker moralne vrednote vsebujejo hlapljiva topila, ki izpuhtijo vsakič, ko moralno avtoriteto zalotimo s spuščenimi hlačami.

Tudi ameriški predsednik Donald Trump je takšen tip politika: nemoralen, vulgaren, a kljub temu privlačen za kristjane, ki se bolj bojijo demokratov, kot vseh njegovih napak. Da se ne bo kdo na levici počutil izključenega, naj kar takoj zapišem, da je tudi na tem polu ogromno pokvarjenih politikov, ki pa jih volivci podpirajo, ker mislijo, da bodo vsaj nekaj koristnega naredili, tudi če so barabe.