V čem je korist kritikov, če mi ne morejo povedati, kaj bi bilo zame lahko vredno ogleda, poslušanja ali branja? Če je njihov okus tako zelo različen mojemu, ali ideološka usmerjenost tako močna, da mi njihova mnenja ne bodo pomagala pri iskanju zanimivih stvari? Če so v prvi vrsti le sami sebi namen? Kaj so potem meni? Nič.

Ameriški temnopolti komik Dave Chappelle je za Netflix posnel standup nastop, ki je šel zelo daleč, čez vse meje, če se milo izrazim.

Rotten Tomatoes je agregat, ki zbira ocene kritikov in navadnih uporabnikov in na koncu nastaneta dve skupni oceni, od 0 do 100%.  Koristno, ker lahko tako na hitro preveriš, ali se splača pogledati film ali tv serijo, kar je ob poplavi le teh pomembno. Nihče nima časa gledati vse in nihče res ne bi radi zamudil nečesa dobrega, ker je vmes gledal veliko neumnosti.

A problem nastane, ko se ocena kritikov radikalno razlikuje od ocene občinstva. Kakor v primeru stand up nastopa Davea Chappella. V tem primeru je prva ocena borih 30%, druga pa vrtoglavih 99%.  Vprašanje: je 10 kritikov res enakovrednih več kot 22000 ocenam občinstva? Drugo vprašanje: mar ni bolje zaupati slednjim, da je nekaj vredno pozornosti, kot prvim?

Velika razlika v oceni je povsem razumljiva in je v prvi vrsti posledica kulturnega boja. Chappelle je v svojem nastopu, kot pravi dvorni norček, ki si upa reči vse, šel čez vse meje. Norčeval se je iz obtožb na račun Michaela Jacksona, bril norce iz LGTB skupnosti, se dotaknil rasizma in zlorabe drog, Metoo gibanja in si drznil kritizirati kulturo lova na slavne osebnosti, ko se po preteklosti le teh brska za izjavami, s katerimi jih je mogoče potem pokopati. Recimo, da se najde kakšen čivk izpred desetih let, v katerem se tarča o čem  izrazi na neprimeren način in potem se nanj spravi spletna drhal, ki mu zaradi teh besed hoče uničiti kariero. Velikokrat uspešno.

Nekatere se kuje v zvezde, čeprav so zanič in druge ponižuje, čeprav so odlični in vse to se skuša prodajati za objektivno kritiko, a v ozadju je neusmiljen boj za interpretacijo sveta. Če je v glavni vlogi novega akcijskega filma ženska, ta film hitro dobi odlične ocene, tudi če je zgodba zanič in kritiki so označeni za do žensk sovražne moške, ki jih je treba ignorirati.  Pač, resnica je vendarle takšna, da ima večina kritikov, ki jih v ospredje potiskajo večji mediji, liberalne nazore, medtem ko je med navadnimi uporabniki spleta in tudi med vedno več bolj aktivnimi ustvarjalci vsebin na družabnih omrežjih in drugod, kar veliko takšnih, ki so bolj konservativni, ali pa jim v prvi vrsti gre samo za dobre zgodbe in ne prenesejo posiljevanja z ideologijo, ki na koncu uničuje cele filmske serije. Tako kot Vojno zvezd, ki je postala skorajda negledljiva.

Seveda ni nič narobe, če je v glavni vlogi močna, zanimiva ženska. Narobe je, če je vse podrejeno le temu in je potem film zanič, ker nima nobene globine, nobene zgodbe in se utaplja v pretiravanju, ker je podrejen ideologiji.

Bati se je, da bodo marsikje začeli zaradi tega razkoraka preprosto izganjati navadne komentatorje, v upanju, da bodo večji mediji povrnili monopol nad ustvarjanjem javnega mnenja. Rotten Tomatoes bi tako lahko izklopil ocene občinstva.

Toda, kaj bo potem meni to koristilo? Preprosto bom moral poiskati ljudi, ki bodo imeli podoben okus, kot ga imam sam, da mi bodo povedali, kaj bi lahko zame bilo zanimivo. Pri tem me ne bo zanimalo, kje bom njihova mnenja našel. Zaradi mene lahko tudi na kakšni alternativni strani v Rusiji. Tudi z načrtnim onemogočanjem drugače mislečih je zelo težko znova zgraditi monopol velikih medijev, kakor da bi bili leta 1980. Svet se je spremenil.