13. septembra lani je bila potrjena ministrska ekipa prve manjšinske vlade v zgodovini Slovenije. Volitve so prinesle zelo razdrobljen političen prostor, v katerem je Marjan Šarec s svojo LMŠ, kljub le trinajstim poslancem, sestavil koalicijo petih strank. Relativna zmagovalka volitev, SDS, si je nabrala preveč nasprotnikov in odbila preveč ljudi, da bi bila sposobna povezovanj: zmanjkalo ji je potencialnih zaveznikov.

S tem, ko si je pridobil nujno potrebno podporo šeste stranke, Levice, je Marjan Šarec začrtal smer razvoja države, saj je bilo jasno, da mu bo ta stranka skušala izstaviti čim višjo ceno. To se je tudi potrdilo. Če bi se naslonil na NSi, bi bil poudarek njegove vlade povsem drugačen.

Marjan Šarec je prevzel državo v zelo dobrem stanju, za kar se lahko zahvali svojima predhodnikoma, Miru Cerarju in Alenki Bratušek, ki sta po katastrofalni drugi vladi Janeza Janše, ki je z varčevanjem hotela rešiti krizo, državo potegnila z roba prepada. Sreča za Slovenijo je bila tudi v tem, da se je gospodarsko okolje v Evropi, predvsem v najpomembnejših trgovinskih partnericah, stabiliziralo in omogočilo hitro gospodarsko rast doma. Gospodarska rast, padanje brezposelnosti in hkratna rast zaposlenosti, višji prilivi v proračun in spreminjanje proračunskega primanjkljaja v presežek, hkrati pa upadanje zadolženosti države glede na BDP: dobrih novic je bilo to leto precej. Za v prihodnje se obeta nekoliko nižja gospodarska rast, a če bo istala nad dvema odstotkoma, bo to ob siceršnjih pretresih v svetu kar dober rezultat.

Glede na to, da veliki večini državljanov gre dobro in si lahko privoščijo več, tudi če marsikdo tega noče priznati, je slika politične podpore, kot jo slikajo ankete javnega mnenja,  povsem razumljiva. Zadnja Vox Populi za Večer, Dnevnik in RTV Slovenija, je na vrh postavila LMŠ. Če bi bile volitve, bi stranka Marjana Šarca dobila 23,3%, sledila bi ji SDS s 15,1%. SD  bi dobila 9,8%, Levica 6,9%, NSi 4,7%, DeSUS 3,1% in SLS 3%. Seveda moramo rezultate javnomnenjskih anket vedno jemati z rezervo, a popolno zavračanje je le odraz razočaranja tistih, ki niso zadovoljni z rezultati. Ti potem bodisi da živijo v laži, da imajo sami višjo podporo, kot jo imajo, ali pa se vse skupaj sprevrača v obup nad državljani, ki mislijo drugače in so očitno v večini. To pišem predvsem v misli na konservativno nacionalistični, delno ekonomsko liberalni politični prostor pri nas.

Imamo dva velika zmagovalca preteklega leta. Najprej je to predsednik vlade Marjan Šarec, ki se je izkazal za odločnega voditelja, sposobnega ostrih potez, kadarkoli se kateri minister izkaže za nevrednega zaupanja. Hkrati je ubral sredinsko držo in se tako udobno namestil za prevzemanje celotne volilne baze nekdanje LDS. SMC in SAB je ob rasti podpore LMŠ skorajda že pobralo vse možnosti obstanka v prihodnosti.  To kljub temu, da predsednica SAB in ministrica za infrastrukturo, Alenka Bratušek in gospodarski minister in prihodnji predsednik SMC, Zdravko Počivalšek, niti približno nista slaba na položajih, ki ju zasedata. Osebno bi obema, kljub silovitim napadom, predvsem na bivšo predsednico vlade, podelil visoki oceni glede opravljenega dela. A čisto politično, kar se tiče možnosti pridobivanja večje podpore med državljani, se mi zdita obsojena na propad.  Kdo bi volil SMC ali SAB, če lahko LMŠ? Oziroma, velik del slovenskega volilnega telesa zelo rado zameri tako posameznim politikom, kot celotnim strankam in potem išče nove rešitelje. Zato imamo tudi pojav instant strank. Zato je zdaj LMŠ na vrhuncu in zato se lahko zgodi, da bo čez nekaj let na dnu. Kakšne posebne zvestobe tu ni.

Drugi veliki zmagovalec preteklega leta je stranka Levica. Uspela se je postaviti v odličen položaj, ko koaliciji nudi svojo podporo, a za visoko ceno. Počasi uresničuje svoje zahteve, tu in tam ropota, a vsaj za zdaj še ne gre čez rob, saj ji recimo premik koalicije v sodelovanje z NSi ne bi koristil.  Priznam, da se mi njihovo delovanje na trenutke zdi prava mojstrovina in malo me čudi, da jim ni bolj zrasla podpora na račun SD. Glejte, če spadate med slabše plačane in odrinjene v tej državi, potem je Levica za vas naredila ogromno. Če ne bi bilo njih, bi razvoj namreč v preteklem letu tekel v povsem drugo smer. Takšnega zvišanja minimalne plače niti približno ne bi videli, saj bi prevladali argumenti, ki niti približno ne držijo vode, da bi dvig minimalne plače bil škodljiv in znižal zaposlenost. Mnogo več bi dobili tisti, ki že tako imajo dovolj.

Preštevanje zmagovalcev in poražencev je eno. Zmagovalca sta Luka Mesec in Marjan Šarec, poraženci so v SAB, SMC, delno tudi v DeSUS, v NSi in SDS bolj kot ne stojijo na mestu, pri čemer v SDS ostajajo izolirani. A kaj reči o razvoju države in obetih za prihodnost?

Resnica je takšna, da lahko trenutni vladi čestitamo ob njeni visoki javnomnenjski podpori. Gospodarsko je vse v redu, proračun se polni in ne pretirano prazni, zaradi česar so trendi pozitivni. Država je stabilna in kljub nenehnim kritikam sposobnosti varovanja meja pred prestopi nezakonitih migrantov, varna. Šarčeva vlada je okrepila prisotnost policije in vojske na južni meji in ni podrla ovir, s čimer je zadovoljila vsaj del državljanov, ki so večinsko negativno nastrojeni do migrantov.

Toda, kaj bomo z zdravstvom? Je bilo do zdaj res kaj narejenega, ali gre samo za nenehno odlašanje, v iluziji, da bo samo preprosto metanje denarja v sistem spremenilo razmere? S tem se bo slej ko prej treba spopasti in ocena uspešnosti, tu in zdaj, je lahko samo negativna. Potem je tu naš varnostni sistem. Kakšna je naša vojska? Je pripravljena na moderno vojskovanje? Vidimo lahko, da celo zelo zaostale države zdaj uporabljajo brezpilotna letala, mi pa smo vojsko zgradili tako, da je lahko le majhen element v večjem zavezništvu, samostojne obrambe države pa ni sposobna. Da ne govorimo o tem, da ni privlačna in le s težavo pridobiva nove vojake. Smo pripravljeni na nove oblike vojne, na vdore, ki lahko ohromijo gospodarstvo, na kraje podatkov, na širjenje dezinformacij, na poskuse organiziranja barvne revolucije, če se naša oblast zameri kakšni večji državi? Dvomim. Kakšen bo v prihodnosti pri nas transport? Bomo spospobni premika proč od cest, na železnice? Bomo imeli sodobne železnice in na sploh odličen javni prevoz, zaradi česar ne  bo potrebna širitev avtocest? Da, nekaj je bilo besed, a za zdaj se je premaknilo bore malo. Že z ustrezno cestno povezavo na Koroško, drugim tirom do Kopra in gradnjo druge cevi karavanškega tunela imamo težave.  Kje je potem vlak, ki bi v eni uri prišel od Maribora do Ljubljane in kje je potem gradnja novih železniških povezav.

Vlada Marjana Šarca se mora zazreti v prihodnost. Strinjam se, da je bilo treba dvigniti minimalno plačo in socialno pomoč, dvigniti plače v javnem sektorju, povečati vsoto denarja za občine. Poskrbeti moramo tudi za upokojence, kar bo, mimogrede, polje spopada med SAB in DeSUS, saj prva v tem delu prebivalstva  išče možnost preživetja.  Toda, potrebujemo tudi vizijo prihodnosti,  postavljanje temeljev neki novi slovenski družbi, ki bo lahko čez desetletja še vedno med najbogatejšimi na svetu. Razmišljati moramo o nenehni modernizaciji šolstva, o energetski in prehranski varnosti, o ustrezni infrastrukturi, o bolj varčnem gospodarstvu in gospodinjstvih, ko gre za porabo energije, pri čemer se standard ljudi ne sme znižati. Razmišljati moramo o spreminjajočih se razmerjih moči v svetu in si odpirati čim več vrat za sodelovanje. Dobro je, da si neumno ne delamo ovir v odnosih z Rusijo, paziti moramo, da nas ameriški interesi ne bi zavedli, da si onemogočimo tudi sodelovanje s Kitajsko. Več imamo možnosti sodelovanja, bolj razpršena je naša trgovina s tujino, boljše. Čim manj sovražnikov, čim več prijateljev. Razmišljati moramo o poenostavljanju delovanja države, o bolj učinkoviti birokraciji, o sodobnem pravosodnem sistemu. Dela je veliko.

Delovanje Šarčeve vlade v preteklem letu bi ocenil s 3,5 od 5. Ni bilo slabo, a odlično tudi ne. Niso se začeli večji premiki, ki bi jih želel. Ni se še zares zagrizlo v nekatere pereče probleme, ki so z nami že zelo dolgo.  Če do tega ne bo prišlo, se bo moja ocena znižala, verjamem pa da bo počasi začela kopneti tudi javnomnenjska podpora vladi.