Turki končno z večjo operacijo proti Kurdom

To, kar se je napovedovalo že zelo dolgo in kar je bilo neizogibno, se je končno zgodilo. Turki so začeli z operacijami proti Kurdom na severu Sirije. Vojna v Siriji je tako zakoračila spet v novo fazo. Z umikom Američanov, ostajata le še dva ključna igralca, Turčija in sirska vlada.

Kljub vsem obtožbam, ki letijo na račun ameriškega predsednika, je resnica takšna, da je Trump potegnil edino logično odločitev. Hkrati je jasno, da bi ZDA tudi z drugim predsednikom slej ko prej Kurde vrgle pod avtobus. Turčija je pač preveč pomembna država. Ampak zdaj bomo poslušali samo o Trumpovem izdajstvu. Tudi dobro.

ZDA v Siriji nimajo kaj iskati. Njihova prisotnost in podpora Kurdom je služila v prvi vrsti poskusu odstranitve Asadove vladavine, s čimer pa so si nakopali zamero svojega pomembnega zaveznika v Natu, Turčije. Ko je postalo jasno, da bo Asad ob podpori Irana in Rusije preživel in so vladne sile zmlele večino upornikov, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo Američani odšli in skušali popraviti svoj oslabljen odnos s Turki. Škode so si do zdaj sami naredili več kot preveč. Uspelo jim je turškega predsednika obrniti za 180 stopinj in ga poslati naravnost v ruski objem in s tem ogroziti svoj položaj na Bližnjem vzhodu.

No, če je Trump zmanjšal breme ZDA z umikom in izdajo Kurdov, njegova impulzivna narava zagotavlja, da bo Erdogana le stežka prepričal, naj obnovi propadajoče zavezništvo. Njegova grožnja, da bo v primeru pretirane uporabe sile med operacijami na severu Sirije, uničil turško gospodarstvo, je že še en signal, da Turki Američanom ne morejo zaupati. Če jih ni v to že dokončno prepričala blokada prodaje bojnih letal F-35.

Turčija je vojaško veliko močnejša od Kurdov na severu Sirije, a dolga vojna v tej državi in turška operacija proti Kurdom v Afrinu sta nas naučili, da nič ni preprosto ob prisotnosti ogromnega števila borcev in dokaj moderne tehnike. Sirska vojska je ob podpori ruskega letalstva in iranskih borcev potrebovala zelo dolgo, da je pred kratkim končno zlomila upornike na jugu pokrajine Idlib. Turško zavzemanje Afrina se je dolgo vleklo in je zahtevalo žrtve. Tudi tokrat ne gre pričakovati sprehoda turških vojakov in njihovih pomagačev, ampak prej zagrižen boj s številnimi žrtvami.

Kljub Trumpovi odločitvi je še nekaj možnosti, da ga številni kritiki doma znova prepričajo v nujnost ohranjanja ameriške prisotnosti v Siriji. Do zdaj se je izkazal zelo ranljiv za takšne zahteve, zaradi česar so ameriški vojaki ne le v Siriji, ampak še vedno tudi v Afganistanu.

Vprašanje je, kaj bo naredila sirska oblast. Vsekakor ne želijo še večje turške prisotnosti na svojem ozemlju in so pripravljeni na partnerstvo s Kurdi, a hkrati bi želeli, da ti priznajo njihovo nadoblast. Obstaja možnost sodelovanja, a obstaja tudi možnost ofenzive vladnih sil proti Kurdom, v želji zagotoviti nadzor nad čim več ozemlja, ki ga ti zdaj obvladujejo.

Če ne bo spet kakšnega velikega presenečenja, bosta od zdaj usodo Sirije narekovala sirska oblast in Turčija. Ta faza vojne utegne trajati še zelo dolgo. Ne eni strani turško obračunavanje s Kurdi, na drugi poskusi sirskih oblasti, da si povrnejo nadzor nad pokrajino Idlib in da hkrati v svoje roke povrnejo čim več ozemlja, ki ga zdaj nadzorujejo Kurdi.

Advertisements