Spor med Levico in koalicijo je resničen in povsem razumljiv. Že koalicija ima pet členov in je težko obvladljiva, potem pa bolj radikalno leva stranka ostro zastopa svoje interese in čudež je, da ne poka še bolj, kod do zdaj. Samo bistvo problema je razkol med socialno in ekonomsko liberalno usmeritvijo in nimamo razloga, da bi dvomili v iskrenost posameznih akterjev.

Takšnih zapisov, kakršen je ta na Domovini, ne morem jemati resno:

‘Kmetje na šahovnici pri tem preigravanju pa so socialno najšibkejši razredi slovenske družbe, ki bodo na naslednjih volitvah ponovno verjeli, da je pot do njihovega blagostanja nikoli uresničena rdeča utopija s strani stranke, ki ni sposobna prevzeti odgovornosti upravljanja z državo, ampak zgolj otročje cepeta pred izložbo igrač ter izsiljuje, še vedno misleč, da denar raste na drevesu.

Otroku to oprostimo, ker ne razume; Levici ne več, ker vemo, da je laž njihova nesmrtna duša.’

Seveda, če o svojem nasprotniku misliš, da je njegova duša laž, potem ne moreš biti prizanesljiv. A resnica je takšna, da se socialno najšibkejši razredi v naši družbi prav Levici lahko zahvalijo za izboljšave svojega stanja. Če namreč te politične stranke ne bi bilo, bi bil pritisk za dvig minimalne plače ali socialne pomoči mnogo
manjši. Bilo bi čisto normalno, da bi se sprejemale davčne razbremenitve, ki bi največ dale tistim, ki že tako imajo veliko, češ da so to ustvarjalni deli družbe. Tudi SD bi bila še bolj zvesta svoji tretji poti, prepričana, da ji volivci ne morejo pobegniti h konkurenci.

Lahko si mislimo, kakšen bi bil program NSi. Nižanje davkov, zaradi česar bi naj bila gospodarska rast višja, a kaj bi od tega imeli najšibkejši? Brez pritiska jim nihče ne bi zvišal plače, raje bi tako, kot že do zdaj (pod liberalno levo koalicijo), masivno uvažali poceni delovno silo z juga. Ne bodite naivni, da je konservativna desnica kakšen poseben branik pred migracijami. Le izkoriščajo radi strahove množic. In kaj bi rekli, če bi se kdo pritožil, da delavec, ki trdo
gara, komaj preživi s svojo minimalno plačo? Hja, da ne sme biti uravnilovke, da morajo biti razlike in da si je v bistvu sam kriv. Na kratko, ljubezen do najšibkejših ne bi šla zelo daleč.

To napadanje bolj radikalnih levih, socialističnih strank, češ da škodijo najrevnejšim, je stalnica ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. Ampak to je laž. To je boj, kdo bo na koncu dobil več. Nič drugega. Poskus manipulirati nasprotnika, da bi deloval v tvojo korist in v svojo škodo. Trickle down pravljica, ki jo že tako dolgo pripovedujejo po vsem zahodu, da če bodo bogati še bogatejši, bo nekaj drobtinic padlo tudi revežem in da je zaradi tega v interesu revežev, da podpirajo nižanje davkov bogatim. Kar seveda ni res.

Še nekaj. Utrujajoče je poslušati nenehno pametovanje o skorajšnjem, neizogibnem propadu, ker da trošimo več, kot ustvarjamo. Utrujajoče je tudi poslušati poniževanje naše države, češ da nič ne deluje. Da, v Sloveniji je marsikaj narobe in marsikaj od tega je greh levih političnih sil (a ne pozabimo katastrofalne druge Janševe vlade, ki je v času krize zategnila pasove in poglobila krizo), a hkrati je tudi marsikaj dobro. Gospodarstvo raste, brezposelnost pada, proračun ima presežek, zadolženost pada in stanje večine državljanov nikakor ni slabo, tudi če je to nekaj, česar se ne sme priznati. Zaradi političnih sil, kakršna je Levica pa imamo tudi manjše razlike med bogatimi in revnimi, kot drugod po svetu in tudi tisti najšibkejši tu in tam dobijo kakšen priboljšek, ne le najbogatejši, kakor v primeru zadnje davčne razbremenitve.