Vsaj zame.

Poskusim. Vsake toliko časa kupim časopis in poskusim brat. Najraje po sobotah, ko imajo dnevniki svoje priloge in je branja, tudi zanimivega, več. Kljub temu ne gre. Problem je, da hitro preletim časopis, najdem eno ali dve zanimivi zgobi, preberem, drugo zavržem.

Vklopim računalnik in brskam in najdem na desetine zgodb, ki me zanimajo. Več imam od tega. Za tiskan časopis moram plačat, na spletu je večina brezplačna. A pozor, tudi če ne bi bila, bi še vseeno več dobil na spletu, ker bi pač lahko izbiral med zelo veliko ponudbo.

To je pravi problem časopisov. Tiskane izdaje beremo iz navade, iz neke nostalgije. Saj veste, razgrnjen časopis, čaj in dovolj časa. Toda v resnici so vedno bolj zastareli in nesposobni streči našim željam in potrebam. Tega niti ne morejo doseči, tudi če se močno razširijo. Na spletu je vse lažje. Več je vsebin. Nisi omejen na samo enega ponudnika.

Zdaj je tako, da mi Večer ponudi eno zanimivo zgodbo, RT drugo, Al Jazeera tretjo, nek bloger četrto. Ne ponudi mi Delo vsega naenkrat. Saj niti ne more. Nihče tega ne more. Vse je razpršeno.

To je vedno bolj doba, saj zame osebno, posameznih ustvarjalcev. Lahko so novinarji, analitiki, youtuberji, politiki, kdorkoli. Ljudje, ki jim sledim. Je tudi doba zgodb. Ni več obdobje velikih medijskih institucij, kakor je bil recimo The New York Times. No, večina teh velikih medijev si je svojo podobo že zapacala s številnimi lažmi, a to je že druga zgodba.

Na kratko, odločil sem se, da niti občasno ne bom več kupoval tiskanega časopisja. Preprosto nima smisla (razen zelo redko, da si pogledam, s čim polnilo glave svojih bralcev). Seveda tiskani mediji ne bodo izumrli. Še vedno bodo imeli dovolj spremljevalcev. Le zame ne delujejo več. Sem pa pripravljen prispevati kaj za spletne verzije taistih časopisov.