Vstopa sirska državljanska vojna v svojo zadnjo fazo? Pred napovedjo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da se bodo ameriške sile umaknile z območja, ki ga nadzorujejo sirski Kurdi, se je zdelo, da bo razdelitev Sirije na tri dele dolgotrajna. Največji del po uspešnih operacijah ob podpori ruskega letalstva nadzoruje sirska vlada. Turčija si je uspela  del zagotoviti z lokalnimi zavezniki in ob manjši uporabi lastnih sil. Američani so zlorabili Kurde, da so nadzorovali ves severovzhod, a slednje je vedno šlo v nos njihovim zaveznikom Turkom, ki so napovedovali vojaško posredovanje. Bilo je le vprašanje časa in oblike.

Nepravično in cinično je zdaj Donalda Trumpa obtoževati, da je izdal Kurde in s tem omajal ameriški ugled. Namreč, tudi če bi bil predsednik kdo drug, bi slej ko prej Američani Kurde zavrgli in skušali ohraniti zavezništvo z verjetno najpomembnejšo drugo članico NATO pakta. Kurdi so bili le sredstvo za dosego točno  določenega cilja, nož, usmerjen v srce enotne sirske države. Kakor pripadnike raznih skupin skrajnežev prej, so tudi njih oboroževali v prvi vrsti zato, da bi na koncu Asad v Damasku imel čim manj moči.

Na koncu je prišlo do paradoksa, da skrajneži, ki so jih ZDA prej podpirale v boju proti centralni oblasti v Damasku, zdaj delujejo kot topovska hrana turške intervencije v Siriji proti Kurdom, ki so jih prav tako podpirali Američani. Ti ljudje, ti skrajneži, proti katerim se je borila sirska vlada in ki so v marsikaterem zahodnem mediju veljali za zmerne, celo plemenite upornike, so zdaj drhal, ki brez milosti pobija vse pred sabo in ima pogum svoja dejanja celo posneti in celemu svetu širiti v ogled.

Da bodo Turki slej ko prej posredovali na severu Sirije, je bilo jasno. To so storili že ob zavzemanju  kurdske enklave v Afrinu. Toda, dokler so Američani ohranjali svojo prisotnost, je bila večja operacija tvegana. Niti Erdogan si ne želi, da bi po nesreči umirali ameriški vojaki. A pozor, ob vsem zaostrovanju odnosov med državama, bi lahko Turki delovali tudi drugače, posredno, preko svojih  zaveznikov in na koncu skušali doseči isti cilj: odgnati Američane in vzpostaviti pas pod svojim nadzorom na severu Sirije. K sreči zanje, jim je ameriški predsednik vse skupaj olajšal.

Kdo bi vedel, kako dolgo bi turške sile potrebovale, da bi zlomile odpor Kurdov, a da ga na koncu zagotovo bi, ni nobeno vprašanje. Premoč je očitna. Stisnjeni ob zid, izdani s strani Američanov, so slednji izbrali edini logični izhod. Za pomoč so zaprosili sirske vladne sile. Stvari so se začele premikati z veliko hitrostjo. Ob ameriškem umiku, so se konvoji sirskih vladnih sil začeli valiti proti severu, da bi zaustavili turški prodor.

Vojna med Sirijo in Turčijo je malo verjetna. Kar se dogaja, je tekma, kdo bo zavzel čim več ozemlja. Ob stiku bo napredovanja konec. Sicer je nekaj možnosti, da bo tu in tam prišlo do kakšnega spopada, to pa je tudi vse. Ne pozabimo, da imajo prav zdaj Sirci turške vojake obkoljene v njihovem oporišču v Moreku. Turkom se po uspešni sirski operaciji v Khan Šejkunu, zaradi katere se je turška postojanka znašla sredi sirskega ozemlja, ni skrivil niti las. Res pa je, da so druga zgodba razne milice, ki jih Turki uporabljajo v vojni v Siriji. Ti bi se lahko spopadli s sirsko vojsko in izgube med njimi Erdogana ne bi bolele, hkrati pa za obe državi to niti ne bi bila prava vojna. Le odstrel koristnih idiotov.

Iz Sirije zdaj prihajajo poročila o premikih sirskih čet in njihovem prevzemanju kurdskih oporišč. S tem so sanje o samostojni kurdski državi pokopane, a tolažijo se lahko s tem, da jih ne čaka veliko uničenje, kar bi se jim zgodilo ob popolni turški zmagi. Na nek način je s tem lahko zadovoljen tudi Erdogan. Kurdska entiteta bo nehala obstajati, nekaj sirskega ozemlja pa bodo Turki v vsakem primeru zavzeli in tja očitno naselili sirske begunce, s tem pa spremenili demografsko sliko.

Kdo bo na koncu nadzoroval koliko, bo tudi posledica sposobnosti posameznih enot na terenu. Kako hitro bodo sirske vladne sile premagovale razdalje, v kakšni meri se bodo Kurdi upirali Turkom, koliko bodo ti pripravljeni pritiskati dalje.  Z Američani bolj kot ne iz igre, bosta le še dva velika igralca  krojila usodo Sirije, Asad in Erdogan. V dogovoru med tema dvema gre iskati izhod iz te katastrofalne vojne. Američani utegnejo še ohraniti svojo prisotnost v El Tanfu, a to niti ni toliko pomembno. Rusi bodo skušali najti ravnotežje med svojim varovancem v Damasku in krepitvijo odnosov s turško državo. Njihov cilj, ohranitev Asada na oblasti, ohranitev vojaških oporišč v državi  in uničenje večine skrajnežev, bo dosežen.

Američani so tik pred tem, da storijo še eno katastrofalno napako. Donald Trump je z umikom v resnici potegnil racionalno potezo. Prisotnost ameriških sil v Siriji ZDA ne koristi in podpora Kurdom Turke odbija v ruski objem.  Kurdi pa, resnici na ljubo, niso ravno pomemben zaveznik, ki bi Američanom lahko karkoli dal, čeprav Trumpovi nasprotniki zdaj povzdigujejo njihovo vlogo v boju proti Islamski državi. Resnici na ljubo sta k zatonu te teroristične države več prispevala Rusija in Iran. Toda, namesto da bi ZDA brezobzirno ščitile svoje interese, so talke notranjepolitičnih razprtij. Trumpa je pač enostavno prikazati kot izdajalca, ki je na cedilu pustil Kurde, ob čemer se nihče ne vpraša o zavezništvu s Turčijo. Na kratko, ob vseh grožnjah s sankcijami, ob vseh pritiskih, se bo tudi ameriški predsednik bržkone  uklonil. Hud gospodarski napad bi potem pomenil nič manj, kot umik Turčije iz NATO pakta in radikalno spremembo razmerja moči v regiji

Pomislite, kaj lahko pomeni Turčija v ruskem taboru. Kaj bi se ob hudi zaostritvi razmer zgodilo z dostopom v Črno morje? Kaj bi pomenilo bolj agresivno širjenje turškega vpliva na Balkanu? Koliko bi sploh še bile vredne ameriške sankcije proti Iranu? Kako bi Evropejci prenesli povečanje števila migrantov in beguncev?  Kaj bi pomenila sovražna agitacija med številčnim turškim prebivalstvom po Evropi?

Tisti, ki zahtevajo hude gospodarske sankcije in celo vojaški poseg proti Turčiji, niso dobro premislili, kaj to lahko prinese. Sploh vojaški poseg. Evropejci tako ali tako nimajo dovolj sil, da bi lahko karkoli naredili, Američani pa bi tudi plačali hudo ceno za takšno vojaško pustolovščino. Tudi gospodarski pritiski niso najbolj pametni. Že ustavitev prodaje orožja bo prinesla le dodatna naročila za ruske  proizvajalce orožja.

V Siriji bo tudi po razdelitvi ozemlja pod kurdskim nadzorom ostalo nekaj perečih točk. Idlib, El Tanf, turška prisotnost na severu. Toda, po dolgem času se zdi, da bi konec vojne lahko bil pred vrati. Vprašati se moramo, kaj je vse skupaj bilo vredno, komu je ta morija koristila. Asad je še vedno predsednik. Kljub strahovitim žrtvam, Sirija kot država še vedno obstaja in sveta ni konec. Alepo je vstal, Homs tudi, prav tako številna druga mesta, ki bodo počasi obnovljena in kamor se bodo vrnili begunci. Karkoli si mislimo o Asadu, je na koncu zmaga na dosegu roke manjšega zla. Islamska država in razne skupine na zahodu imenovanih zmernih, v resnici pa krvoločnih upornikov, so uničene. Le zgrozimo se lahko ob pomisli, kaj bi pomenila neka rakasta, skrajna tvorba, ki bi nadzorovalo vso Sirijo. Tisti pravi zmerni zagovorniki liberalne in demokratične opcije so bili poraženi že zdavnaj. Na žalost so se razletele tudi sanje o kurdski neodvisnosti. A tako je. Nobeno pravičniško vpitje na družabnih omrežjih in visokoleteče izjave politikov ne morejo  spremeniti krute realnosti vojaške moči na tleh. Zmaga tisti, ki je dovolj močan, ne tisti, ki bolj jezno čivka na twitterju.