Rusija veliki zmagovalec, ZDA veliki poraženec na Bližnjem vzhodu

Medtem ko se je ameriški predsednik Donald Trump moral zagovarjati zaradi umika ameriških čet iz dela Sirije, je ruski predsednik Vladimir Putin sklepal posle v Saudski Arabiji in Združenih Arabskih Emiratih.

V preteklih letih smo bili priča dvema povsem različnima pristopoma v regiji. Medtem ko so ZDA ohranjale svojo vojaško prisotnost in vzdrževale stare zamere, hkrati pa na veliko grozile svojim nasprotnikom, so Rusi z minimalnim vložkom v Siriji in s spravljivo politiko dosegli veliko več.

Iz Washingtona so in še prihajajo grožnje, uperjene zdaj v ta, zdaj v oni cilj. Sirija je bila celo tarča raketnih napadov, Iran je podvržen hudim sankcijam in zdaj ta usoda bržkone čaka celo njihove zaveznike v Natu, Turke. Po drugi strani so Rusi umirjeno reagirali na turško sestrelitev njihovega letala in niso pretirano zaostrovali. Zdaj je Erdogan pogost gost pri Putinu in je od Rusov celo kupil protizračne sisteme, čisto mogoče pa je tudi, da bo zaradi embarga zahodnih partnerjev tam kupil še več orožja. Reakcija Moskve na pomotno sestrelitev njihovega letala s strani sirskih sil, ki je bila posledica enega izmed mnogih izraelskih napadov v tej državi, je bila prav tako obrambna in ne agresivna. Pomagali so Sircem izboljšati njihovo protizračno obrambo in s tem Izraelcem otežili njihove napade, a odnos med Izraelom in Rusijo je ostal dokaj dober. Saudska Arabija je veliko vložila v strmoglavljenje Asadove vlade v Siriji in je ves čas stala na nasprotnem bregu, kot Rusija. Prav tako se obe državi razhajata pri odnosu do Irana. Kljub temu so odnosi tako dobri, da je lahko ruski predsednik priletel na obisk in sklepal posle. Enako v Združenih Arabskih Emiratih.

Američani so si po drugi strani zaprli že ogromno vrat in to ni krivda samo trenutnega predsednika ZDA. To je posledica nespametne in agresivne politike, ki ne zna ravnati drugače, kot uvajati sankcije, groziti in uporabljati vojaško silo.

Bilo je jasno, da bodo Američani slej ko prej izdali svoje kurdske zaveznike na severu Sirije, saj so jih uporabili kot nož uperjen proti enotnosti sirske države. Bili so jim koristni, čeprav preimenovanje njihovih sil v Svobodne demokratične sile Turkom ni moglo prikriti njihovega pravega izvora in jih povezati s teroristično organizacijo PKK, proti kateri se borijo že mnogo let. Ne glede na to, kdo bi bil turški voditelj, bi do vojaške operacije prišlo prej ali slej, z ali brez privolitve ZDA. Trump je bil le toliko razumen, da je pravočasno ukazal umik, a zaradi povsem notranjepolitičnih razprtij, vse kaže, da bodo ZDA izgubile kar dva zaveznika naenkrat. Kurde in Turke.

Oboji bodo v prihodnje raje poslušali ruskega voditelja.

V ameriških medijih in večini političnih elit tačas vlada histerija. Jasno, ameriški imperij je na Bližnjem vzhodu doživel velik poraz. Po vseh vojnah, po vseh visokoletečih besedah, zdaj njihovi dovčerajšnji zavezniki pozdravljajo ruske vojake kot prinašalce upanja. Njihovi zavezniki v Natu, Turki, se obračajo k njim, da bi kupili najmodernejša bojna leta in njihovi zavezniki v Saudski Arabiji ne vidijo nobenih ovir, da z visokimi častmi sprejmejo ruskega voditelja in z njim razglabljajo o poslih, ki bodo koristili obema državama. Največja blamaža za ZDA bi bila, če bi se Saudska Arabija zaradi neuspešnosti ameriških Patriotov proti raketam izstreljenih iz Jemna odločila kupiti ruske protizračne sisteme S-400.

Ruska intervencija v Siriji je imela še eno pomembno posledico. Ruske oborožene sile so testirale ogromno orožja in privlačnost le tega se je zaradi uspehov zelo povečala. Celo takšnega, ki niti ni bilo uporabljeno.

Igre še ni konec. Ameriške politične elite, podprte z mediji, ki se imajo za branik ameriškega imperija, bodo storile vse, da ohranijo svojo prisotnost na Bližnjem vzhodu. V ZDA pač vlada vojna stranka, kar postane jasno kadarkoli se pojavi politik, ki zagovarja konec vojaških pustolovščin po svetu. Takoj je tarča hudih napadov in podtikanj. Ron Paul je to vlogo igral pri republikancih, Tulsi Gabbard jo zdaj pri demokratih, Trump pa je vsaj delno s svojo željo umika iz Sirije in Afganistana, kot predsednik sam največja tarča. Tega, da nič ne stori proti saudskim zločinom v Jemnu, mu v resnici ne bodo zamerili.

Pričakujte torej veliko pozivov k povečanju ameriške prisotnosti na Bližnjem vzhodu in zahtev po sankcijah proti nasprotnikom, morebiti celo navijanje za vojaško posredovanje. Trump, labilen kot je, tem zahtevam lahko celo popusti.

Advertisements