‘Padla je še zadnja domina, ugotavljamo, da je vlada dokončno prekinila sodelovanje in odstopila od dogovora z nami,” je koordinator Levce, Luka Mesec pojasnil, zakaj za Levico odslej sporazum s koalicijo ni več obvezujoč. Domin je bilo veliko, zadnja pa nasprotovanje predlogu Levice za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je koalicija povozila in prišla na dan s svojim predlogom. Obe strani zdaj krivita drugo drugo, pri tem pa je jasno le, da gre za posledico različnih interesov. Težko je pod eno streho združiti socialistično in ekonomsko liberalno miselnost.

Dober primer velikega prepada, ki zeva med večino koalicije in Levico, je ukinjanje dodatka za delovno aktivnost na eni in mini davčna reforma za razbremenjevanje tistih z višjimi dohodki na drugi. Levica izhaja iz socialistične logike, da je treba poskrbeti za tiste, ki imajo najmanj. Za zaposlene, ki ne delajo polni delovni čas in zato da niso nezaposleni, ker bi se jim to finančno bolj izplačalo, dobivajo dodatek. Gre na nekaj borih milijonov, ki pa jih koalicija želi privarčevati, vse v imenu pritiska na te zaposlene, da si najdejo boljše službe, z višjimi plačami. To je stvar odgovornosti. Levica meni, da je država odgovorna za dobrobit svojih najšibkejših državljanov in jim mora pomagati, velik del koalicije pa bi to odgovornost prevalil na posameznike, ki naj poskrbijo, da tudi na starost zaradi svojih nizkih prihodkov ne bodo na breme države. Oba pogleda sta čisto legitimna, a razlika je vendarle očitna in kot takšna vir trenj.

Podobno je z razbremenitvijo plač, po katerih bodo tisti na minimalnih plačah dobili drobiž, tisti z visokimi pa kar zajetno vsoto. Več imaš, več boš dobil. Medtem ko Levica v tem vidi krivičnost do šibkejših, del koalicije meni, da bodo s tem vzpodbujali bolj produktivne, da bodo še bolj delali, ali vsaj ne bodo silili v tujino. Ekonomsko liberalna logika pač, po kateri bo rast bogatih mogoče enkrat dvignila vso družbo in prelila nekaj dobička navzdol. Tu je tudi razkorak med željo po čim večji enakosti in nasprotovanjem uravnilovki, s katerim mnogi opravičujejo svoje zahteve po vedno višjih dohodkih za že tako premožne in s katerim bodo to opravičevali tudi, če bo enkrat razlika med najnižjim in najvišjim dohodkom ena proti milijon. Nikoli ni dovolj.

Koalicijo petih strank je težko voditi, saj niso neizogibna povsem programska razhajanja, ampak prihaja tudi do osebne tekmovalnosti. Kar tri stranke imamo, ki jih lahko uvrstimo na liberalno sredino, LMŠ, SMC in SAB. Po drugi strani se SAB in DeSUS očitno spopadata za naklonjenost upokojencev. Na kratko, razlogov za prepir je več kot dovolj. Potem k temu dodamo še stranko, ki pogodbeno sodeluje od zunaj in zagotavlja potrebne glasove, ki pa ima bolj radikalno socialistični program.

Levica je v prvem letu vlade Marjana Šarca mojstrsko odigrala svojo vlogo in napačno bi bilo reči, da ni dosegla ničesar. Je. Marsikaj. Toda, jasno je, da vsega ne more dobiti, tudi če je to, kar zahteva, zapisano v koalicijski pogodbi. Politika je pač umetnost možnega in celo sporazume se da nategovati sem ali tja. Kakor z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Je na tej točki modro prekiniti sodelovanje, oziroma, bolj diplomatsko, ugotoviti, da se sporazum ne uresničuje in je zato mrtev? Bo Levica povsem v opoziciji lahko bolj kot do zdaj uresničevala svoje cilje? Je bilo sodelovanje res takšen polom, da se ni imelo več smisla pretvarjati. To je vprašanje, na katerega so sami že našli odgovor.

S prelomom se je začelo novo obdobje Šarčeve vlade, ki bo predsedniku vlade narekovalo nenehno iskanje partnerjev, če že ne bo prišlo do novega obsežnega sporazuma s kakšno drugo stranko. Ta druga stranka je lahko le NSi. Manjšinska vlada lahko deluje tudi samo z nenehnim iskanjem podpore za svoje predloge, kar zna biti zelo naporno in se lahko pogosto konča v blokadi. Seveda lahko še naprej občasno poseže po podpori Levice, kadarkoli bodo pogledi obeh strani usklajeni. Za Šarca pa prav gotovo prihajajo bolj burni časi. Razdeljevanja bonbonov je konec, zdaj bi morali na vrsto priti večji projekti, s katerimi bi državo pripravili za prihodnost. Šares je z omembo gradnje NEK 2 vsaj namignil, da ga skrbi energetska varnost, a namigi ne pomenijo nič. Začeti je treba postavljati temelje. Hkrati ostajajo že dolgo nerešeni problemi, kakor zdravstvo in obramba. Državljani bodo zastoj hitro opazili in podpora bo začela kopneti. Ni izključeno, da LMŠ ne bo šla po poti SMC, torej v popolno izgubo zaupanja državljanov.

Kakor v sodelovanju Levice in koalicije ni bilo nobene zarote nekakšne globoke države, tako tudi v razhodu tega ni. Različni interesi so privedli do tega zadnjega kratkega stika, a kdo ve, če se na koncu ta juha za obe strani ne bo pojedla tako vroča, kot se je skuhala. Možnosti za sodelovanje še vedno obstajajo.