To, da odrivamo ljudi z le malo drugačnim mnenjem, je slabo za našo demokracijo

Pogosto imam občutek, da se v naši preljubi Sloveniji ljudje politično razvrščajo ne samo zaradi svojih prepričanj, ampak gre za to, kje so jim odprta vrata in lahko najdejo prostor zate. Da pisec, ki nagovarja konservativne bralce, v resnici ne verjame v pol tega, kar piše, ampak je nekoč zatipal pulz tega dela družbe in zdaj živi od tega. Da nekdo, ki se deklarira za levičarja, ponavlja tisto, kar sluti da ustreza njegovemu bralstvu, čeprav recimo intimno nasprotuje množični imigraciji.

Potem je seveda tu še lastništvo medijev, ko je jasno, da zaposleni morajo ustreči željam lastnika, sicer se lahko hitro poslovijo od svojega delovnega mesta.

Če ostanemo samo na ravni najbolj perečih političnih delitev pri nas, sem opazil nekaj zanimivega. Pogosto se zgodi, da nekdo, ki začne na politični sredini in le tu in tam izrazi blago kritiko nad delovanjem svoje politične strani, začne počasi drseti proti politični desnici. Kar se zgodi je, da zaradi izražanja kritike postane sumljiv. Postane tarča napadov. Zapirajo se mu vrata, zanj ni več toliko prostora, ne jemlje se ga več resno. Toda, ko se zapirajo možnosti na eni, se odpirajo možnosti na drugi strani. Če takšna oseba potem izrazi še bolj ostro kritiko svojih donedavnih prijateljev, ga seveda z odprtimi rokami sprejmejo donedavni politični nasprotniki, ki želijo izkoristiti priložnost za poceni napad. Tako se začne počasno drsenje iz enega na drugi politični pol. Preden se zaveš, si že komentator na Nova24tv.

To velja tudi na desnici, le da je prepustnost z desnice na levico mnogo manjša. Izraziš kritiko čez Janšo in že si tarča napadov. Mislim si, da ni večjega prehajanja z desnice na levico, iz nacionalističnih in konservativnih logov v socialistične in liberalne, ker je slednji prostor preprosto preveč poln. Zato posamezniki tukaj pogosto preprosto utihnejo in izginejo iz zavesti večine. Pomislite, kolikokrat ste zadnje čase slišali o Luciji Ušaj Šikovec.

Slabo za vse nas je, da smo žrtve strankarskih plemenskih vojn, saj je zelo nevarno za kogarkoli, da izraža mnenja različna od mnenj večine svojih političnih sopotnikov. Pri nas velja, da se moraš strinjati z vsem, kar vsi okoli tebe zagovarjajo in sovražiti vse, ki niso v tvoji skupini. Ne tolerira se niti najmanjših kritik. V najboljšem primeru se zgodi, da nekoga, ki aktivno izraža svoje mnenje, opazijo, kadar izrazi nekaj, s čimer se ena ali druga skupina strinja, drugače pa ga ignorirajo. Ne velja to samo za profesionalne politike, ampak tudi za
novinarje in navadne državljane. Novinarji so medtem, to je treba poudariti, postali le še aktivisti, ki bolj ali manj goreče zagovarjajo eno in napadajo vse druge politične opcije.

Mogoče je to tudi eden izmed razlogov, zakaj so se pojavile instant stranke in tu najdemo odgovor, od kod izvira želja po vedno novih obrazih. Večina Slovencev se sicer ogreje za tega ali onega politika in ga podpira, dokler misli, da je ta izraz njihove lastne volje. Ko se pokažejo prve razlike, četudi so zelo majhne, se začne množični osip. Ne le nezadovoljstvo, pojavi se pravo sovraštvo, zaradi katerega so politiki, ki so včeraj veljali za nov up, jutri že pokopani. Resnici na ljubo je ta pojav bolj prisoten na levici, kot na desnici, a mogoče gre le za posledico manjše prizanesljivosti na eni strani in skoraj popolne podrejenosti enemu voditelju na drugi.

Kaj drugega lahko pričakujemo v državi, ki je pravo kraljestvo zvez in poznanstev, kjer se ljudem daje službe ne zaradi njihovega znanja in pridnosti, ampak glede na to, koga poznajo in kjer se politične kadre parkira na primerna, dobro plačana delovna mesta, dokler se jih ponovno ne potrebuje? Ampak kljub temu je takšno stanje žalostno. Ta nesposobnost sprejemanja drugačnih pogledov in sumničavost do ljudi,
ki niso 100% takšni, kot smo sami, uničuje našo demokracijo in jo spreminja v diktaturo političnih strank, ki pa so večinoma le podaljški njihovih predsednikov.

Če kdo misli, da bom zdaj postregel z rešitvijo tega stanja, se moti. Nimam odgovora. Najbolj verjetno je, da bo naša družba še dolgo delovala na enak način. Škoda.

Advertisements