Turška vlada bo po besedah predsednika Erdogana zaprosila parlament za dovoljenje za napotitev turških vojakov v Libijo, po zaprosilu Vlade narodne enotnosti v Tripoliju in upa, da  bo le to dobila do polovice januarja.

27. novembra sta Turčija in libijska Vlada narodne enotnosti podpisali dva memoranduma, enega o sodelovanju na vojaškem in varnostnem področju in drugega o razdelitvi morja v Sredozemlju, kar pa bi bilo storjeno na škodo Grčije, Egipta in Cipra. Erdogan si s svojimi potezami ustvarja celo kopico nasprotnikov, saj bo podprl Vlado narodne enotnosti predsednika vlade Mustafe Fayeza al-Sarraja, ki se bori proti silam generala Haftarja. Ta nadzoruje večino države in uživa podporo Egipta, Rusije, Združenih Arabskih Emiratov, Saudske Arabije, Francije in bo zaradi turških ambicij v Sredozemlju bržkone dobil tudi podporo Grčije.

Sile generala Haftarja so le nekaj kilometrov od središča Tripolija.

Erdogan si je po enodnevnem obisku v sredo pridobil sodelovanja Tunizije. Vlado narodne enotnosti podpira tudi Italija.

Čeprav gre za poseg daleč od turških meja, pa je le ta logičen, čeprav tvegan. Turčija ima pravico v Libijo napotiti svoje sile, saj bodo te tja šle na povabilo vlade, ki jo priznavajo Združeni narodi. Ampak casus beli tu ni tako pomemben. Turki želijo pod svoj nadzor pridobiti čim več vzhodnega Sredozemlja in se okoristiti s tamkajšnjimi naravnimi viri. Razbita Libija je dober izgovor za tak poskus, ki pa se lahko izteče v velik poraz. Preprosto preveč imajo nasprotnikov v regiji. Nasprotnikov, ki niso brezzobi tigri. Že Grčija se lahko pohvali z odličnim in velikim letalstvom, Egipt pa je tako na libijski meji. Še najmanj težav bo Erdogan imel z Rusijo, kljub temu da se v Libiji nahaja veliko ruskih plačancev, ki se borijo skupaj s silami generala Haftarja.

Res je, da vojaško posredovanje lahko radikalno spremeni razmerje sil. Dober primer je rusko posredovanje v Siriji. Kljub nasprotovanju drugih sil, bi Turki z zadostno investicijo še lahko dosegli svoj cilj. Njihovo mornarico in letalstvo bi mogoče res skušale blokirati druge države, a težko je verjeti, da bi po njih streljali in tvegali odprto vojno.

Kljub temu je bolj verjetno, da se bo turško posredovanje končalo s porazom.