Povrhu bi naj Iračani plačali milijarde $ odškodnine, če se bo uresničila želja iraškega parlamenta, ki je v soboto izglasoval resolucijo o koncu prisotnosti ameriške vojske v Iraku. Sicer nič kaj ne kaže, da bi se ZDA uklonile zahtevam Iračanov in pričakovati je, da bodo odločitev parlamenta, ki je svojo odločitev predal v roke predsednika vlade v odstopu, označile za delo iranskih agentov. Za
umik so glasovali pripadniki šiitskih političnih strank.

Trumpove grožnje so bržkone posledica vedno večje frustracije. Napad na pripadnike iraške milice, v katerem je bilo ubitih 25 ljudi in atentat na priljubljenega iranskega generala Solejmanija, sta pripeljala do napovedi o povračilnih napadih ne le s strani Irana, ampak tudi njihovih zaveznikov v Iraku. Še huje za ZDA je, da je
demokratično izvoljeni iraški parlament odpovedal poslušnost. Kaj, tudi zanje je iranski general junak boja proti Islamski državi.

Čisto mogoče, da skuša Trump z grožnjami prestrašiti svoje nasprotnike in preprečiti, da bi se ti maščevali, a to je bolj račun brez krčmarja. V svoji veliki nespameti je ukazal napad v času, ko je v regiji zelo malo ameriških vojakov in so v Iraku zaprti v svoja oporišča, obkoljeni s sovražnimi silami.

Kot zastraševanje lahko razumemo tudi njegovo grožnjo, da imajo ZDA pripravljenih 52 tarč, ki predstavljajo vsakega od 52 ameriških talcev v ameriškem veleposlaništvu v času krize leta 1979. Med temi tarčami bi naj bila tudi iranska kultura, karkoli že to pomeni. Mislimo si lahko le, s kakšnimi besedami bo prišel na dan, ko bodo začeli umirati prvi ameriški vojaki.

Seveda uničevanje iranske kulture ne bo nič pripomoglo k ameriški zmagi na Iranom. Takšen vojni zločin bi pomenil le preusmeritev ameriške vojaške pozornosti proč od vojaških ciljev.

Iračani so v zelo slabem položaju. So bojišče interesov ZDA in Irana in v nevarnosti, da se vse skupaj sprevrže v pravo vojno, vse to v času, ko preostanki Islamske države še vedno životarijo v nekaterih delih države. Hkrati je Irak razklan med šiite, sunite, Kurde, a tudi po političnih strankah in skupinah in je poln oboroženih formacij z različnimi interesi. Recept za katastrofo torej.

Ne pozabimo, kdo jih je spravil v takšen položaj. Od sanj o svobodi in demokraciji, ki bi jih naj prinesle ameriške sile, ni ostalo veliko. Še tisto malo bi zdaj, ko se vsaj del države skuša rešiti Američanov, z grožnjami, potem pa s sankcijami zatrl ameriški predsednik.

Mimogrede, ZDA že skoraj trideset let, s presledki, bombardirajo Irak.