Pred dnevi sem si ogledal film War Machine z Bradom Pittom v glavni vlogi. Lahko bi rekli, da je šlo za komedijo, satiro ameriškega posega v Afganistanu in ambicij ameriških generalov, ki morajo delovati v državi, ki je ne poznajo prav dobro in se obenem izogibati vsem političnim čerem. V filmu general Glen McMahon po uspešnem službovanju v Iraku dobi poveljstvo nad silami ISAF v Afganistanu in se tja s svojo ekipo pomočnikov odpravi zmagati, pri tem pa je edini, ki ne ve, da ja vojna že izgubljena.

Od leta 2001, ko se je katastrofa v Afganistanu začela, so ZDA z zavezniki skušale vzpostaviti delujočo državo, ki bi lahko obstala tudi brez njihove pomoči. Velikokrat v vseh teh letih, ki so minila, smo slišali napovedi, da afganistanska vojska raste, da je vedno bolje izurjena in opremljena, a Talibani so kljub temu obdržali nadzor nad velikimi deli države in brez tuje pomoči je še kako mogoče, da si bodo povrnili oblast.

Ameriški posebni inšpektor za Afganistan, John Sopko je v sredo pred odborom za zunanje zadeve ameriškega kongresa povedal, da je bilo urjenje afganistanskih policistov in vojakov v zadnjih skoraj dveh desetletjih popolna polomija. ‘Problem je pod ravnijo oficirskega zbora, kjer je veliko korupcije in nesposobnosti in to resno škoduje afganistanski vojski, ‘ je povedal Sopko. ‘ največji problem niso izgube, ampak dezertacije –  ljudje izginjajo.  Ali, ljudje, ki nikoli niso obstajali in jim dajemo plače.’

Ob takšnih priznanjih se še okrepi dvom o številčnosti afganistanske policije in vojske. Papir prenese marsikaj.

Obenem se moramo vprašati, kakšna je koris od prisotnosti naših vojakov v Iraku, kjer prav tako urijo lokalne sile. Kdo ve, kakšen uspeh imajo pri tem.