Kitajska se vrača v normalnost, večina sveta pa se počasi in zanesljivo ustavlja. Pri tem skoraj povsod sledijo enakemu scenariju.

Na drugem delu sveta, v Argentini, so pred tremi dnevi uvedli karanteno. V televizijskem  nagovoru v četrtek je predsednik Alberto Fernandez povedal, da bo ta veljala do 31. marca. Ljudje bodo imeli možnost še vedno iti v trgovine z živili in v lekarne. Država je tudi zaprla meje za tujce in ustavila polete z območij, kjer se je koronavirus zelo razširil.

Najprej pride zapiranje šol. Potem sledi ustavitev vsega javnega življenja, tudi javnega prometa. Knjižnice, muzeji se zaprejo, sodišča začnejo delovati v manjšem obsegu, športne prireditve se odpovedo. Sledi zapiranje trgovin in restavracij, ni več mogoče zaviti k lokalnemu frizerju, ni več hitre prehrane na ulicah. Tu so pozivi k distanci, k temu, da ljudje ostanejo doma.  Določa se kazni za tiste, ki se ne držijo navodil. Prosi in grozi se, da bi se discipliniralo prebivalstvo. Počasi se začne ustavljati tudi gospodarstvo. Tovarne z nenujnimi izdelki. Policija začne razganjati večje skupine ljudi. Vladajoči se odločajo, da na pomoč pokličejo vojsko, ki naj razbremeni policijo.

Slovenija ni nobena izjema in naivno je verjeti, da se pri nas dogaja kaj posebnega.  Še celo politični spopadi in obtožbe na račun vlade, ali prejšnje vlade, da se ni ustrezno pripravila na krizo, niso nič nenavadnega.

Marsičesa v resnici ne vemo o koronavirusu. Najbolj bega vprašanje, kolikšna je smrtnost. Problem je v tem, da vsi okuženi niso testirani. Marsikje se testira le tiste s hudimi težavami, drugim, ki imajo blage simptome, se svetuje, naj ostanejo v samoizolaciji. Ogromno je takšnih, ki simptomov sploh nimajo.

Tako pridemo do prav neverjetnega razkoraka med Nemčijo in Italijo. V Italiji je skoraj 60000 pozitivno testiranih in okoli 5500 mrtvih. V Nemčiji je po drugi strani pozitivno testiranih 25000 in le 100 mrtvih. Kakšna je torej smrtnost? V resnici ne vemo.

Odgovorne oblasti se o tem ne morejo spraševati in upati, da mogoče le ne bo tako hudo. Morajo delovati v korist svojih državljanov.

Potem je tu še gospodarstvo. Številni so brez vsakega dohodka. V ZDA ugibajo, da bi brezposelnost lahko kmalu narasla na 30%. Kako ustaviti velik padec BDP v času krize s koronavirusom in preprečiti, da bo gospodarska kriza povzročila ogromno trpljenja in mogoče celo politično nestabilnost. Navsezadnje bi ljudje, ki nimajo ničesar več, ki so lačni, lahko začeli kršiti samoizolacijo ali celo ropati trgovine. Seveda, če bo gospodarstvo dolgo stalo, bo v nekaj mesecih začelo primanjkovati marsičesa in niti metanje denarja v gospodarstvo in na račune posameznikov ne bo več rešitev. Kaj ti pomaga denar, če ničesar ni več v trgovini?

Zanimivo je, da so v Italiji šele pred kratkim začeli zapirati tovarne, nekaj, kar so na Kitajskem storili takoj. Tudi to je očitno prispevalo k širjenju koronavirusa. Tudi v Sloveniji, na žalost, vlada ni bila tako striktna v omejevanju druženja velikega števila ljudi v tovarnah, kot bi morala biti. Kaj pomaga, če so otroci in učitelji doma, starši pa se gnetejo v proizvodnih halah in veselo prenašajo koronavirus?

To so vprašanja našega časa. Odgovori niso enostavni. Nevarnost je velika. Ne le za igubo človeških življenj, ne le za gospodarstvo, ampak za same demokratične ureditve, saj se pravice posameznikov vedno bolj omejujejo. Nekaj, kar bodo bolj avtoritarne vlade z veseljem izkoristile.