Protesti proti policijskemu nasilju so v ZDA v zadnjih dneh pojenjali in zdi se, da niso dosegli veliko. Demokratska stranka se je sicer postavila na stran zahtev po reformah, vendar bi bilo naivno pričakovati, da gre za resne želje, še posebej zato, ker so najhujši protesti izbruhnili prav v mestih in državah, kjer vladajo demokrati. Če do zdaj niso ničesar spremenili, da bi reformirali policijo, bodo to težko naredili v prihodnosti.

A da je nekaj narobe z ameriško policijo in kako se v ZDA zagotavlja spoštovanje zakona, ve večina Američanov, le pri tem, kakšen pristop bi morali ubrati, se razlikujejo. Protestniki bi zmanjšali sredstva za policijo in denar namenili za socialne storitve in izboljšali v stanje v skupnostih, ki so že desetletja leglo kriminala in kjer policija deluje kot okupacijska vojska. Republikanci bi po drugi strani še povečali sredstva za policijo in veliko vložili v ustrezno urjenje policistov, da bi znali pravilno reagirati v kriznih situacijah.

Mogoče res ni daleč od resnice, da je militarizacija ameriške policije logična  posledica ameriškega imperija, ki z rekordnimi obrambnimi proračuni in vojaki v številnih državah, zagotavlja svojo prevlado v svetu. Dokler jo še lahko. Ameriški policisti pogosto dobivajo odsluženo opremo ameriške vojske, ki je povsem neuporabna za umirjanje razmer v skupnostih, kjer delujejo, je pa dobra za vojno. Potem se policija tudi tako obnaša. Kot da je v vojni s skupnostjo, kateri bi morala v resnici služiti.

Nekaj je zanimivega. Celo med protestniki, ki so se zgrnili na ulice ameriških mest po umoru Georga Floyda, ni videti zahtev po koncu ameriškega imperija, po manjšem vojaškem proračunu, po umiku ameriških vojakov iz Afganistana. Ameriške politične elite so še bolj tiho o tej temi. Ni govora o tem, da bi manj sredstev za vojaški stroj in imperij vojaških oporišč po svetu  lahko bil namenjen za popravljanje pogosto odslužene infrastrukture in vlaganje v šolstvo in zdravstvo. Vprašanj, kako naj ZDA financirajo obsežno zdravstveno zavarovanje za vse, je ogromno, vprašanj, kako dolgo se bo denar še odtekal v zagotavljanje prisotnosti v Afganistanu, mnogo manj.

Demokrati in republikanci so sposobni celo sestaviti koalicijo proti predsedniku Trumpu, kadar ima ta prebliske, da bi se morale ameriške čete vrniti domov, recimo iz Afganistana. Tako so s skupnimi močmi postavili ovire načrtovanemu umiku iz Afganistana, da bi se ta čim bolj zavlekel, uradno zaradi tega, ker da bi to bilo storjeno na škodo ZDA in njihovih zaveznikov. Bolj se sicer zdi, da boli izguba oporišča v Centralni Aziji, kjer pripadniki ameriških političnih  elit in varnostnih struktur še vedno  sanjajo, da bodo lahko delali težave Rusiji in Kitajski, čeprav je s pogledom na zemljevid mogoče hitro zaključiti, da Američani dolgoročno nimajo nobene možnosti in da je dokončni poraz le vprašanje časa.

Naivno je pričakovati, da bo konec ameriškega imperializma prišel z izvolitvijo bolj pacifističnega predsednika ali zastopnikov v kongresu. Politikov, ki se v eni od obeh velikih strank potegujejo za bolj izolacionistično zunanjo politiko in imajo dvome v vojaško-industrijski kompleks, je malo in jih mediji hitro demonizirajo. Pri republikancih je med izborom kandidata za predsednika ta usoda pred leti doletela libertarca Rona Paula, pri demokratih v zadnjem ciklusu Tulsi Gabbard. Takšni kandidati hitro odpadejo in na koncu ostane izbira med politiki, ki kar tekmujejo, kdo bo večji jastreb. To lahko vidimo v očitkih, ki jih demokrati namenjajo predsedniku Trumpu, češ da je premalo oster z Rusijo in tudi s Kitajsko kaže, da bo tako. No, z druge strani Trumpova administracija, ki je Kitajsko označila za glavnega konkurenta, Bidena, demokratskega kandidata za predsednika ZDA, obtožuje, da je bil v preteklosti preveč popustljiv.

Povsem razumljivo je, da je ob visokih vojaških proračunih težko zagotavljati sredstva za socialne programe in tukaj se vidi zlaganost demokratske stranke, ki se predstavlja za bolj progresivno. Z vso močjo podpirajo vse želje ameriškega vojaškega sistema, a potem soglasje z republikanci prikrivajo s kulturno vojno, z vprašanji o pravicah istospolno usmerjenih, feminizmu, rasizmu in tako dalje. Zanje, kot da nič ni narobe, če ljudje po svetu umirajo pod napadi ameriških brezpilotnih letal, če ta letala lahko le vodijo temnopolte, istospolno usmerjene ženske, ki so plačane enako, kot njihovi belopolti, moški kolegi. Ta farsa je zagotovilo, da se v ZDA nič ne more resnično spremeniti in da bo ameriška zunanja politika tudi v prihodnje ostala enaka. Le pristop se lahko spremeni. Cilji bodo ostali enaki.