Potrošništvo nas je preželo bolj, kot si mislimo

Kako si predstavljamo potrošniško družbo? Kot ogromne trgovine, polne izdelkov, ki jih niti ne potrebujemo. Cele police čokoladic in sladkih pijač, ki niso dobre za naše zdravje. Poceni oblačila iz revnih delov tega sveta, ne preveč kvalitetna, ki jih menjujemo vsako leto ali celo vsako sezono, odvisno od tega, kaj nam zapoveduje moda. Predstavljamo si jo tudi kot izdelke, ki kar naenkrat postanejo nuja in jih vsi hočejo, že čez nekaj let pa jih povsem pozabijo. Električna kolesa ali velike roza flaminge za na plažo.

Marsikdo se zaveda, da so ključni del potrošniške družbe tudi izdelki, ki so namerno narejeni tako, da se po določenem času pokvarijo in jih moramo zamenjati z novimi. Pralni stroji in hladilniki, ki bi lahko delovali desetletja, a so ponavadi zanič že prej kot v desetih in katerih popravilo je pogosto tako drago, da je bolj racionalno kupiti nove. Pametni telefoni, ki postanejo zastareli v dveh letih, povrhu pa se jim še baterija začne počasi kvariti.

Vse to je potrošniška družba, del kapitalističnega sistema, ki potrebuje nenehno potrošnjo,  da se denar obrača in imajo tovarne delo. Trošiti je treba vedno več. A če mislite, da se konča pri čevljih, avtomobilih, igračkah ali malih gospodinjskih aparatih, se prekleto motite.  Gre še mnogo, mnogo dlje.

Ste kdaj pomislili, zakaj je potrebno toliko knjig, serij, filmov, računalniških igric? Zakaj kot človeštvo nismo zadovoljni z celim morjem zgodb, ki so nam na voljo in hočemo vedno več?  Zakaj se nekateri hvalijo z domačimi knjižnicami in  še kar kopičijo nove? Zakaj je cela generalcija obsedena z novimi in novimi televizijskimi serijami, zakaj glasbeni hiti prihajajo in potem izginjajo? Zakaj potrebujemo vedno več, vedno nekaj novega?

V resnici smo prežeti s potrošniškim duhom, potrebujemo nove in nove predmete, izkušnje, zgodbe, celo ljudi v svojih življenjih. Nekateri kupujejo nova oblačila, drugi knjige, tretji se podijo čez ves planet in hočejo v živo videti vsak njegov zanimiv kotiček. Malokdo je zadovoljen sam s seboj in s tem, kar ima in kar ga obkroža, malokdo ima vse, kar potrebuje in noče ničesar novega več. Preprosto se nismo sposobni ustaviti in si reči, to je to, imam vse, kar potrebujem in zaradi mene se lahko rast kar ustavi. Ostal bom tu. Ne bom zahteval ničesar več.

Da, zagotovo je med nami kdo, ki kaj takšnega misli, ampak upam si trditi, da bo velika večina, 90%, ponorela v trenutku, ko se bo gospodarska rast ustavila in ne bo več poplave pocenih izdelkov in ne bo novih filmov in knjig in ne bo več mogoče na morje za dopust. Malokdo se ne zaveda, da je vzhodni, komunistični blok propadel po tem, ko je imel celo desetletje minimalno gospodarsko rast. Vse se je začelo sesuvati, četudi so komunistične države po drugi svetovni vojni zelo hitro napredovale. A ko se je to končalo, je bilo tudi konec sistema, ki je bil še  bolj dovzeten za nezadovoljstvo množic, ker ni bilo možnosti sprememb oblasti na volitvah, nekaj, zaradi česar lahko sistem na zahodu ostaja enak, čeprav se vodilni obrazi menjujejo.

Ne bo se lahko izviti iz potrošniške družbe. Naivni so tisti, ki mislijo, da je mogoče zaustaviti rast, ne da bi s tem privedli do hude politične nestabilnosti. Čeprav je res, da je neskončna rast na planetu z omejenimi resursi nemogoča. Kaj rast, ne vemo niti tega, kaj se bi zgodilo, če bi samo preoblikovali gospodarstvo tako, da bi  imeli bolj kvalitetne proizvode, ki jih bi menjavali na mnogo daljši rok in če bi teh izdelkov, recimo oblačil, imeli mnogo manj. Ljudje so tisti, ki zahtevajo vedno več, vedno nekaj novega, drugačnega. Lahko krivimo velika podjetja, da ustvarjajo potrebe, ampak mislim, da vsi v resnici vemo, da je to le posledica nečesa, kar je globoko v nas samih.

Kapitalizem je sam po sebi izjemno neracionalen in neučinkovit, a kljub temu se zdi, da je pisan na kožo večine človeštva, zaradi česar je tudi tako trdoživ. Nekaj, kar je boleče spoznati, še posebej vsem, ki si želijo bolj pravičnega in učinkovitega sistema, a tako to pač je.