Protestniki na ulicah in trgih slovenskih mest vedno bolj verjamejo, da se Slovenija počasi spreminja v diktaturo, pri tem se z njimi strinja veliko novinarjev. Fašizem je na pohodu, mislijo. Kdorkoli sodeluje z največjo koalicijsko stranko, je sokriv. Le vprašanje časa je, meni marsikateri uporabnik družabnih omrežij, preden bo država postala kopija sosednje Madžarske.

Zadnji dokaz je napad na javno radiotelevizijo. RTV Slovenija je že dolgo trn v peti slovenski desnici. To je ideološko vprašanje. Desnica zagovarja ekonomski liberalizem in bi čim več dala na trg in velika medijska hiša, ki mora zagotavljati vsebine, ki jih mediji v zasebni lasti ne, nekako ne spada v ta koncept. Potem je tu še mnogo bolj zlovešči vidik, da ima ena stranka koalicije svoje medije, preko katerih nagovarja svoje volivce in želi, da bi vsi nasprotujoči glasovi utihnili, ali da bi jih vsaj bilo manj. V napadih na RTV Slovenija gre pri tem predvsem za spopad z informativnim programom, ne toliko za vprašanje, kdo naj zagotavlja kvaliteten kulturni ali regionalen program.

Da, najmočnejša parlamentarna stranka se obnaša srhljivo podobno vladajočim silam v naši vzhodni sosedi, Madžarski. Končni cilj je bržkone klon Orbanove vladavine. Toda, za zdaj se zdi, da smo še zelo daleč od tega.

Na politiko pogosto gledamo preveč globalno, v njej vidimo velikopotezne načrte za prevzem oblasti v vseh sistemih, s ciljem po popolni prevladi. Toda pogosto gre le za številne osebne zgodbe ljudi, ki si želijo dobro plačano službo, ugleden položaj, preusmerjanje denarja. To dobro vidimo v primeru davkov in za kaj se naj ti porabljajo. To dobro vidimo tudi v kadrovanju na pomembne položaje, ki so seveda dobro plačani. Napad na RTV Slovenija ustreza tem kriterijem: kako zagotoviti več denarja za medije, ki podpirajo vlado, oziroma eno stranko vladajoče koalicije in kako čim več lojalnim kadrom dati delovna mesta.

Za zdaj še zagotovo ne živimo v diktaturi in protivladni protestniki si delajo slabo uslugo, če to trdijo. Do tega še lahko pridemo v nekaj letih,  zagotovo, a zdaj to ne ustreza resnici. Živimo pa v času nagrajevanja lojalnih kadrov. Koliko posameznikov, ki so v preteklih letih na družabnih omrežjih in v strankarskih medijih prav grozljivo napadali vse, kar so počele vlade Bratuškove, Cerarja in Šarca, se je kar naenkrat povzpelo na položaje, za katere je vprašljivo, če so jih sposobni opravljati? Primerov je kar nekaj. Vprašamo se lahko, koliko so ti ljudje ideološko čisti in koliko se po drugi strani le pretvarjajo, ker si obetajo osebne koristi.

Tudi mudi se. Leta v opoziciji in nevarnost, da se v opozicijo vrnejo po naslednjih volitvah sta razloga, da je treba čim hitreje čim več svojih ljudi postaviti na položaje in jih nagraditi za njihovo lojalnost. Če smo pošteni, to počnejo vse politične stranke, ne samo ena.