Med Evom Moralesom in Aleksandrom Lukašenkom je razlika. Res je, da sta bila pri vodenju države oba dokaj uspešna, Morales bolj, saj je izredno revni Boliviji zagotovil hitro gospodarsko rast in množice dvignil iz revščine, kljub temu, da se ta država nahaja v ameriški interesni sferi, kjer se levičarskim vladam rado primeri kaj hudega. Lukašenko je stabiliziral Belorusijo, a veliko je k temu pripomogel tudi dober odnos z vzhodno sosedo, zaradi česar so Belorusi dobivali cenejše naravne vire. Gospodarstvo je ostalo v državni lasti in čeprav ni bilo velike rasti, tudi strašne revščine ni bilo.

Razlika med Moralesom in Lukašenkom je v tem, da je prvi imel ves čas demokratično podporo, drugi pa se je prelevil v diktatorja. To ne pomeni, da ni imel in da še nima podpore dela prebivalstva, a težko je vedeti, kako velik del prebivalstva to je. 80%, kot si je dal nameriti na zadnjih volitvah, zaradi česar so izbruhnili protesti proti njegovi vladavini, zagotovo ne.

Moralesa so na čuden način spravili z oblasti. Obtožbe, da je skušal ukrasti volitve, so se kmalu izkazale za lažne in v to zdaj verjamejo le najbolj zadrti desničarji, med katerimi mnogi verjamejo, da je nekaj nenaravnega, da bi Indijanci odločali o tem, kako s enaj razvija država.  Kaj hočemo, namesto njega se je oblasti polastila skrajna desnica, ki je kmalu začela nasilno zatirati proteste. Padle so žrtve, a kot da to ne bi bilo nikomur mar, zahodni mediji o tem niso veliko poročali. Protesti proti prevratuniso prenehali. Ves čas, ko je mednarodni tisk molčal, so se nadaljevali.

Zanimivo, mar ne, kako je v trenutku, ko pade oblast, ki je ne marajo v Washingtonu ali v evropskih prestolnicah, naenkrat tišina in se nihče več ne zmeni celo za zločine, ki se pričnejo dogajati. Po drugi strani pa, dokler jim je v interesu, vztrajno poročajo in ne nehajo. Belorusija je dober primer. Seveda, če bi tam imeli prozahodno oblast in bi ta zdaj vztrajala kljub protestom množic, ki bi zahtevale recimo združitev z Rusijo, bi molčali. Tudi, če bi policija pobijala protestnike. Preprosto jim ne bi bilo mar. Da je temu tako, dokazuje ravnanje francoske, španske, ameriške policije, vse nasilje, ki je neprimerno hujše od vsega, kar smo do zdaj videli s strani beloruske policije, pa vendar ne sproža takšnega zgražanja.

Da je temu res tako, lahko vidimo v sosednji Ukrajini. Po prevratu leta 2014 je šlo tam vse samo še navzdol. Nihče niti ne več več koliko prebivalstva država še sploh ima. Milijoni so odšli ali v Rusijo ali na zahod. Država je ostala talka oligarhov in nacionalistov. Takšnih nacionalistov, ki bi jim, če bi se prikazali na ulicah naših mest, upravičeno rekli nacisti. Ampak, dokler se borijo proti proruskim upornikom na vzhodu Ukrajine, je vse dobro.

Lukašenko je diktator. Samostojen diktator, ki zdaj išče podpore v Moskvi in se sklicuje na zavezništvo med obema državama. Celo združitev mu ni več tako tuja, kot še pred tedni. Spomnimo, da je dal aretirati nekaj deset pripadnikov ruskega zasebnega podjetja Wagner, plačance, ki so iz Minska leteli v države po vsem svetu, ker je vez iz Moskve zaradi Covid-19 prekinjena in ki jih je obtožil, da so proti njemu kovali zaroto. beloruske varnostne sile so celo priprle nekaj ruskih novinarjev. Ob vsej propagandi, ki se jo zdaj širi v medijih, je lahko pozabiti, da odnosi med Rusijo in Belorusijo niti niso tako idilični, kot se komu zdi. Kot rečeno je Lukašenko  samostojen diktator in v Kremlju bi raje na njegovem mestu videli koga drugega, ampak, vprašanje, če lahko najdejo alternativo.

Belorusom se ne priše dobro. Ujeti so med dikatorjem in med opozicijo, za katero večina niti ne ve, kaj hoče in koga želi postaviti na oblast. Diktator lahko proteste zatre in se obdrži na oblasti, a to lahko prevzamejo tudi sumljivi tipi, ki bodo razprodali državno premoženje, ustvarili močno domačo oligarhijo, zvišali stroške življenja za navadne državljane, spremenili Belorusijo v kolonijo zahoda in v vir poceni delovne sile, povrhu pa še povabili vojske NATO pakta, da si na njihovem ozemlju vzpostavijo oporišča. V imenu svobode in demokracije, kajpada.

Vse je zelo preprosto. Cele države so žrtve iger velikih. Ljudje sami niso pomembni, so le topovska hrana v teh igrah. Njihove želje in bolečino, njihove sanje in zahteve se izkorišča, da se doseže željeno spremembo oblasti. Potem se nanje pozabi in novinarji in aktivisti, ki so vam prej točili  potoke solz sočutja, imajo naenkrat kot kamen trdo srce. Pozabijo, pustijo v prahu in se preusmerijo na nove cilje, na nove vlade, ki jih je treba strmoglaviti.

Včasih se vprašam, kako se takšni ljudje sploh lahko pogledajo v ogledalo.