Na azijski celini nastaja ogromen prostor, ki se vedno bolj navezuje na Kitajsko. Ta država krepi svoje zavezništvo z Rusijo, hkrati pa na svojo novo svilno pot kot bisere na ogrlico dodaja pomembne države, kot sta Pakistan in Iran. Počasi se zapira Centralna Azija, nekdanji del sovjetskega imperija, ki postaja igrišče Pekinga in Moskve, medtem ko ZDA nimajo več dostopa, tudi če še vedno vedrijo v Afganistanu. Washington se zaveda nevarnosti svoji globalni prevladi, zato novači zaveznike. Indija, država z ogromnim potencialom, da postane velika sila, je logična izbira.

O tem sem pisal že pred leti:

Da Indija sodeluje z ZDA ni nič presenetljivega. To ne pomeni, da dela na enopolarnem svetu, v katerem se o vsem odloča v Washingtonu. Le za svoje interese skrbi. To je dejansko lastnost multipolarnega sveta, v katerem velike sile v zavezništva vstopajo na podlagi svojih interesov in so sposobne danes biti prijatelj ene, jutri druge države. Indija veliko večjo nevarnost vidi v Kitajski, kot v ZDA, zato je tudi razumljivo, da se povezuje s slednjo, čeprav niti s prvo noče zaostrovati odnosov. Trgovina namreč koristi obema.

Ameriška strategija je preprosta. Na več koncih sveta gradijo zavezništva, s katerimi želijo blokirati svoje nasprotnike. V Evropi proti Rusiji, med zalivskimi sunitskimi monarhijami proti Iranu, po vsej vzhodni Aziji proti Kitajski. Indija je pri tem največja nagrada, saj premore ogromno prebivalstvo in rastoče gospodarstvo, hkrati pa ima neizmerno ambicijo, postati samostojna velika sila. Tu je še Pakistan, ki je dolgoletni kitajski zaveznik, hkrati pa indijski sovražnik številka ena, kar Indijce še bolj nagiba k sodelovanju z nasprotnikom ZDA.

Nič čudnega potem, če na meji med azijskima velikanoma Kitajsko in Indijo prihaja do incidentov okoli nedorečene meje, v katerih padajo tudi žrtve.

Da Indijci želijo boljše sodelovanje z ZDA in da so zaradi tega pripravljeni zavreči svoje sodelovanje z ameriškimi nasprotniki, se vidi tudi v primeru Irana. Pepe Escobar piše o tem, kako se je v primeru gradnje želežniške povezave med strateškim pristaniščem Chabaharjem in Zahedanom, v bližini afganistanske meje, sfižilo sodelovanje med Teheranom in New Delhijem. Na koncu so se Iranci odločili, da železnico zgradijo sami in 400 milijonov $ vreden projekt je načrtovan do marca leta 2022.

Železnica bi naj bila ključen transportni koridor, ki bi povezoval indijske investicije v Chabaharju, kot vstopno točko iz Omanskega zaliva in kot alternativno novo svilno pot v Afganistan in v Centralno Azijo.

Naslednji korak bi bila nadgradnja cestne in želežniške infrastrukture iz Afganistana v sosednja Tadžikistan in Uzbekistan. Celotna operacija je bila zapisana v trilateralni pogodbi med Indijo, Iranom in Afganistanom, podpisana v Teheranu med indijskim predsednikom vlade Narendro Modijem, iranskim predsednikom Hassanom Rouhanijem in tedanjim afganistanskim predsednikom Ashrafom Ghanijem, leta 2016.

Kot piše Escobar, je bil neuradni indijski izgovor, zakaj do uresničitve projekta ni prišlo, strah pred ameriškimi sankcijami. Toda, kot trdi Escobar, je v resnici šlo za željo indijskega predsednika vlade Modija, da si pridobi prednosten odnos ZDA v njihovi strategiji obkoljevanja Kitajske.

Indijci so zavrgli svoje sodelovanje z Iranom, da se ne bi zamerili ZDA, s tem pa so Kitajcem popolnoma prepustili sodelovanje s Teheranom, ki nujno potrebuje zaveznike. Peking zdaj načrtuje več sto milijard vredne investicije v islamsko republiko, ki bi to državo lahko končno in kljub vsem ameriškim sankcijam, postavile na noge.

Več ovir je za popolno podreditev Indije Washingtonu, tudi če New Delhi vedno bolj agresivno deluje proti Kitajski. Najprej, da se Indijci želijo spremeniti v veliko silo, ne v kolonijo ameriškega imperija. Po izkušnji z britanskim imperijem, ki jih je neusmiljeno izčrpaval, verjetno ne bi radi postala topovska hrana za ameriške interese in en bi radi London zamenjali za Washington. Potem je tu Rusija, dolgoletni indijski prijatelj, ki pa krepi svoje odnose tudi s Kitajsko, ki jo vidi kot vodilno silo prihodnosti in ob vedno bolj agresivni zahodni retoriki, za garant svojega preživetja. V Moskvi bodo storili vse, da zmanjšajo napetosti med Pekingom in New Delhijem.

ZDA svetu pripravljajo novo hladno vojno, tokrat proti zavezništvu med Kitajsko in Rusijo, a morebiti bi morali biti previdni v primerjavah. Namreč, bolj kot ponovitev hladne vojne med ZDA in Sovjetsko Zvezo, se zdi da plujemo v čase evropskega koncerta velikih sil, le da so zdaj igralci drugi. Enopolarni trenutek je minil, zdaj se več velikih sil bori za prevlado in v tem boju nastajajo zavezništva, ki pa se lahko tudi končajo in nastanejo nove povezave. Indija je primer države, ki skrbi za svoje interese in ki bo skušala čim bolj izkoristiti svoje prednosti, ni pa rečeno, tudi če zdaj tako kaže, da bo na koncu postala lojalen ameriški partner. Čisto mogoče je, da bo z Američani sodelovala proti Kitajcem, ne pa tudi proti Rusom.