Ne vem natačno, kdaj sem začel bolj pozorno spremljati dogajanje v Rusiji. Spomnim se, da se mi je vedno zdelo, da so poročila v večjih medijih zelo pristranska in pogosto prav sovražna do Rusov. Ne le do države, ampak tudi do navadnih državljanov. Moralo je biti v času prve čečenske vojne, ko se je največja država na svetu pod vodstvom pogosto opitega Jelcina, sicer prijatelja zahoda, v resnici potapljala v hudi krizi. Jelcin je dal s tanki obstreljevati poslopje ruske Bele hiše in s silo zatreti upor, ki se je zakuhal pod njegovo vladavino. Nihče ga zaradi tega ni primerjal s Stalinom.

To je bila zame osebno dobra lekcija. Lahko si največji zločinec in povsem nesposoben, a če deluješ v interesu zahodnih sil, ti bodo zahodni mediji peli slavo in sankcij proti tebi ne bodo uvajali. V trenutku, ko pokažeš hrbtenico, se plošča obrne. V Rusiji se je z nastopom Vladimirja Putina.

Ker nisem bil zadovoljen z demonizacijo Rusije, ker v Rusih nisem hotel videti zapitih nasilnežov, ki so tik pred tem, da bodo izumrli in se bo njihova država sesula kot hišica iz kart, sem začel pač bolj spremljati alternativne poglede na stanje v tej državi. Od začetka je tega bilo bolj malo, a se je sčasoma popravilo. V bistvu je en pomemben razlog, zakaj mi je to mar. Preprosto imam vse ljudi za ljudi. Ne verjamem, da je Anglež vreden več kot Rus, Američan več kot Kitajec. Zame so to vse ljudje s svojimi željami, sanjami in njihova življenja so enako vredna. Ne prenašam dobro dvoličnosti in laži in v poročanju o Rusiji je vedno bilo ogromno laži.

Na tem blogu sem objavil nekaj tekstov z naslovom, ‘Ali je Rusija že propadla’. V njih sem se norčeval iz tistih, ki so napovedovali in napovedovali skorajšnji konec ruske države. Meni osebno je bilo že v začetku Putinove vladavine jasno, da se to ne bo zgodilo. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo država pobrala, ker je pač imela na voljo ogromne resurse in je s Putinom dobila na oblast sposobnega voditelja, čeprav vsekakor avtokratskega. Ampak, dobro plačani ‘strokovnjaki’ so nenehno ponavljali za velike, ‘verodostojne’ medije, da je propad Rusije blizu, da nikomur ni treba te države jemati resno, da je njen BDP na ravni Nizozemske, da je bencinska črpalka z jedrskimi raketami. Ti strokovnjaki, ki očitno tedaj pojma niso imeli, ali pa so lagali, so mnogi še zdaj zaposleni in dobro plačani, da pametujejo o vsem mogočem. To je pač žalostna resničnost našega sveta, da si lahko izobražen bedak ali lažnivec, ki se vedno znova moti, a ti kljub temu dajejo prostor v medijih, ker je to pač v njihovem interesu. Resnica ni pomembna.

Živimo v časih, ko je druga hladna vojna, tokrat med ZDA in zavezniki na eni strani in Rusijo, Kitajsko in njunimi zavezniki na drugi strani, povsem mogoča. Rusija ni propadla, še je tu. Še vedno jo demonizirajo in se ji posmehujejo, a tudi sovražijo in se je bojijo. A Kitajska je mnogo večja sila. Ne še vojaško, a gospodarsko. S Kitajci počnejo enako, kot z Rusi. Obtožujejo jih vsega mogočega, pogosto najbolj bizarne stvari. Očitno je, da se bodo ponovile vse litanije, ki so jih uporabili proti Putinu in njegovi vladavini. Čeprav je vodil dokaj zmerno zunanjo politiko, so mu naprtili vse od tega, da je sam dal razstrelili stanovanjske bloke pod Moskvo, da bi upravičil drugo vojno v Čečeniji, da je dal zastrupiti Litvinenka, da je dal strmoglaviti letalo s poljskim vodstvom pri Smolensku, da je dal sestreliti malezijsko potniško letalo nad vzhodom Ukrajine, da je zastrupil Skripala, da je zastrupil Navalnega. Teh pogosto bedastih obtožb je malo morje in vse služijo širjenju sovraštva in posledično sankcij in drugačnih pritiskov proti ruski državi.

Kot sem zapisal, verjamem, da so tudi Rusi in Kitajci ljudje. Preziram širjenje sovraštva. Da, saj vam govorijo, da nasprotujejo samo Putinu, kitajski komunistični partiji in podobno, a v resnici širijo sovraštvo do navadnih ljudi in v njihovem interesu je, da si o njih mislite vse najslabše. Potem ste bolj pripravljeni verjeti v skoraj rasistične opazke in podpirati sankcije in mogoče enkrat v prihodnosti celo navijati za vojno.

Pogosto pomislim na usodo Libije. Poglejte, Gadafi je bil slab človek, a pod njim so prebivalci Libije živeli bolje, zdaj so žrtve državljanske vojne in ljudi tam preprodajajo kot sužnje. Grozljivo je. Toda, tisti, ki so navijali za njegovo odstranitev, so na te ljudi pozabili. Ker v resnici zanje niso nikoli bili ljudje, le sredstvo za dosego ciljev. Podobno bi se zgodilo v Siriji, če ne bi posredovali Rusija in Iran. Daleč od mene, da bi podpiral predsednika Asada, ampak na žalost se je izkazal kot manjše zlo. Tisti, ki so ga na vso moč želeli strmoglaviti, se niti ozrli ne bi, ko bi Islamska država pobijala nevernike po Damasku. Ne bi jim bilo mar.

O Rusiji je mogoče napisati marsikaj kritičnega. Vem. Tudi o Kitajski. Toda, zakaj bi to počel jaz, če imate tega vse polno? Kar si želim je, da bi imeli močno in enotno Evropsko unijo, sposobno braniti naše interese, a želim si tudi miru in sodelovanja, želim si spoštovanja naših sosedov in trgovanja z veliko gospodarsko velesilo Kitajsko. Nočem postati topovska hrana v ameriški vojni za prevlado. Nočem se potapljati v sovraštvu do kitajskega ljudstva in jih obtoževati, da jedo netopirje, ali da so v laboratoriju proizvedli Covid-19 ali kakšno podobno neumnost. Nočem cepetati v jezi, ker da je Putinov ‘režim’ slučajno, tik pred zaključkom projekta Severni tok 2, zastrupil ‘voditelja ruske opozicije.’ Želim, da so kitajski proizvodi prisotni na naših trgovskih policah in da lahko mirne volje kupujemo ruski plin. Seveda, varovati moramo svoje interese, krepiti lastno proizvodnjo, diverzificirati preskrbne poti, a vse to lahko počnemo tako, da pustimo odprta vrata vsem. Ne le Američanom.

Ko vas vsakodnevno polnijo z negativnimi informacijami o tem ali onem globalnem nasprotniku ZDA, ker smo pač trenutno le provinca v njihovem globalnem imperiju, pomislite, čemu to koristi. Sta sovraštvo in strah pot naprej? Se ne bosta prelevila v zahteve po povečevanju vojaških proračunov in nakupov modernega orožja, denar pa bo izpuhtel za kulturo, šolstvo ali zdravstvo? Ne tvegamo vsi skupaj, da stvari uidejo izpod nadzora in končamo v večji vojni? Kaj pa, če bi zavrnili vso to propagando, premislili, zakaj nas v resnici zastrupljajo in kam nas peljejo in zahtevali bolj umirjeno, racionalno in spoštljivo zunanjo politiko? Saj ne pravim, da moramo kapitulirati pred Pekingom, Moskvo ali Ankaro. Pravim le, da moramo postati močni, resnična velika sila, ki bo imela čim boljše odnose z vsemi in da se moramo odreči nenehni negativni propagandi, grožnjam, sankcijam in vmešavanju v notranje zadeve drugih držav.