Logika slovenskega političnega prostora je dokaj preprosta, še posebej, če ti je ime Janez Janša. Sam imaš na voljo trdno jedro podpore, ki ti lahko prinese tam nekje od 20 do 30 poslancev, a hkrati imaš zelo negativno nastrojen del političnega prostora, podprt z mediji in aktivisti, ki ti otežuje gradnjo koalicij. Zavoljo tega Janša potrebuje zaveznike. Zaveznike, ki mu lahko zagotovijo večino v Državnem zboru.

Vsakemu opazovalcu dogajanja na slovenskem političnem parketu je jasno, da je edina politična stranka v vladajoči koaliciji, ki se dobro drži, SDS. Razlogi so preprosti. NSi, ki spada na desni del političnega prostora, ne uspe doseči preboja. Ostaja pri svoji podpori. Razlog je v tem, da si je SDS podredila skoraj celoten konservativen blok. Ta podreditev je močna in privrženci te stranke so očitno zadovoljni s tem, kar imajo, Kam naj potem gre NSi? Na politično sredino? Toda, tu je problem, da bo konservativna stranka, ki se ji bolj kot drugim pripisuje navezanost na RKC, težko prepričevala liberalce ali celo socialiste. Samo vprašanje splava izpostavite in je konec. Motijo se tisti, ki mislijo, da bi Ljudmila Novak imela kdo ve kako večje možnosti, kot Matej Tonin. Da, saj je na levici ta hip še kar priljubljena, a ko bi šlo zares, je ti ljudje ne bi podprli.

Propadanje SMC in DeSUS je še bolj razumljivo. Gre za dve politični stranki, ki se uvrščata na levo sredino in ki zdaj sodelujeta s stranko, za katero sta prisegali, da sodelovanje ni mogoče. Njihovi volivci tega niso pozabili in so jih kaznovali. Še več, SMC je tipična liberalna stranka in liberalni blok volivcev je v Sloveniji izrazito muhast. Zagreje se za novega rešitelja, kakršen je bil recimo Cerar in ga potem zelo hitro zavrže. Kdo ve, kakšna bo usoda Marjana Šarca. DeSUS je bil v močnejšem položaju, ker je v osnovi interesna skupina, ki streže upokojencem, a komedija okoli Aleksandre Pivec jih je malodane uničila. V strahu pred smrtjo so naredili samomor. Žrtvovali so svojo predsednico in zdaj imajo malo možnosti, da jo nadomestijo s kom dovolj privlačnim, da jim omogoči uspeh na naslednjih volitvah. Kdo ve, mogoče zopet Karl Erjavec?

Janez Janša potrebuje vse te stranke. Ni v njegovem interesu, da propadejo, a storiti v resnici ne more veliko. Niti podpora medijev povezanih s SDS ne koristi veliko, kar lahko vidimo v primeru uničevanja Aleksandre Pivec.

Opoziciji, novinarjem in aktivistom, ki nasprotujejo Janševi vladi, je že zdavnaj postalo jasno, da noben napad na SDS ne deluje več. Lahko napišejo karkoli, a tipičen volivec te stranke tako ali tako ne posluša njih, ampak bere Demokracijo ali gleda Nova24tv. Lahko bi večji mediji iz dneva v dan napadali SDS in ji ne bi odščipnili niti odstotka podpore. Tudi če bi predsednika vlade dobili na posnetek pri kakšnem nespodobnem početju, bi njegovi podporniki le prižgali televizor in si na Nova24tv pogledali, kako gre le za zavajanje levice in to bi bil konec. Možno pa je, in to je postalo očitno, zbijati podporo njegovim zaveznikom. To je tudi razlog, zakaj je padla Aleksandra Pivec, to je tudi razlog, zakaj je SMC politično truplo.

Ta strategija uničevanja trenutnih in potencialnih zaveznikov SDS se zdi logična, a je tudi izredno nevarna. DeSUS je vedno bil bolj leva, kot desna stranka, a hkrati stranka, ki je bila jeziček na tehtnici. Če te stranke več ne bo, se lahko glasovi porazdelijo malo drugače, nekaj volivcev ostane doma, drugi svoj glas vržejo v koš, ker se DeSUS ne uvrsti več v Državni zbor. V goreči želji, da bi zrušili vlado, so mogoče njeni nasprotniki naredili veliko napako in celo povečali možnosti Janeza Janše na naslednjih volitvah. Glede na to, da opozicijskim strankam ne uspeva radikalno povečevati svoje podpore, niti SD-ju potem, ko je skušal to doseči s Tanjo Fajon, bo štel vsak glas in kdo lahko garantira, da se v Državni zbor ne bo uvrstila recimo SLS, medtem ko bo DeSUS ostal zunaj. V trenutku se razmerja moči spremenijo.

Vem, da se ponavljam kot pokvarjena plošča. To analizo stanja slovenskega političnega prostora sem že velikokrat zapisal in osebno nimam nobene možnosti, da bi spremenil tok dogajanj. Imam občutek, da marsikdo v opozicijskih strankah razmišlja podobno, a prav tako ne more ničesar spremeniti, ker je talec zelo razburjenih in gorečih aktivistov, ki hočejo na vso silo, da vlada pade, alternative pa ne znajo in ne zmorejo ponuditi. Vse kar znajo, je po petkih ropotati po ljubljanskih ulicah, drugače pa po družabnih omrežjih in v medijih, vsi veseli, če dosežejo kakšno majhno in nepomembno zmago, kakršna je recimo padec kmetijske ministrice in podpredsednice vlade, Aleksandre Pivec. Vlada seveda ne bo padla, ker bodo poslanci stranke upokojencev vztrajali v njej.

Strategija Janeza Janše in SDS je medtem takšna, da skušajo čim več sistemov države spraviti pod svoj nadzor, nagraditi svoje podpornike z dobrimi službami in s povsem socialistično ekonomsko politiko, ki obsega prav neverjetne proračunske primanjkljaje, pomiriti večino Slovencev. Do volitev ni tako daleč, da bi lahko počeli kaj drugega. Še najmanj, da bi uničevali svoje zaveznike, čeprav imajo grdo navado, da si skušajo popolnoma podrediti vsakogar. Potrebujejo jih.

Kdo ve, mogoče bo ta strategija na koncu celo uspešna.