Včeraj je Andraž Zorko (iz agencije Valicon) na svojem twitter profilu objavil podatke o tem, koliko ljudi glede Covid-19 zaupa Marku Potrču. Izkazalo se je, da veliko.

Za Potrča lahko rečemo, da je skeptik glede uporabe zaščitnih mask. Ne zanikuje obstoja virusa Covid-19, ima pa svoje mnenje o tem, kako in ali se sploh boriti z njim, vsekakor pa ni ravno navdušenec nad ukrepi vlade in zahtevami nekaterih strokovnjakov in zdravnikov. Potrč gre proti toku večjih medijev, ki v Sloveniji vsi (izjem ne najdem) povsem podpirajo uporabo zaščitnih mask, distanco, zapiranje delov gospodarstva, ustavljanja delovanja družbe, da bi se s tem preprečilo širjenje Covid-19. Ker Potrč misli drugače in ker ima na družabnih omrežjih veliko sledilcev, ga napadajo in obtožujejo, da je sokriv za zadnje porazne podatke o rasti števila pozitivnih na Covid-19.

Logika je naslednja. Ljudje ne spoštujejo ukrepov, ne spoštujejo pa jih zato, ker je nekaj posameznikov, ki so jih prepričali, da ali gre za neumno zaroto in virusa sploh ni, ali da virus je, a se proti njemu nima smisla boriti, ker je smrtnost tako nizka. Če bi torej ljudje, kot je Potrč molčali, bi množice bolj verjele ‘avtoritetam’ in bi se držale ukrepov.

Toda, menim, da bi morali vse skupaj obrniti. Ne, da ljudje poslušajo Potrča in si potem ustvarijo mnenje. Obratno, ljudje imajo mnenje, poslušajo Potrča in se potem z njim strinjajo. Tudi če bi v državi vladala popolna cenzura, bi ogromno ljudi ne verjelo temu, kar bi jim govorili mediji. Na tiho bi si šepetali svoja mnenja, tudi najbolj neumne teorije zarote in krepila bi se opozicija temu, kar počne vlada in kar zahtevajo strokovnjaki in mediji.

Povsem razumem, zakaj toliko ljudi ne zaupa raznim avtoritetam. Politikom, profesorjem, sodnikom, zdravnikom, znanstvenikom, novinarjem, analitikom, ipd…. Preprosto, toliko je bilo že zmot in laži, ki jih je ta ali oni visoko izobraženi strokovnjak kdaj vrgel med ljudi, da si navaden državljan misli svoje. Da jim preprosto ne more zaupati. Da je pogosto bolje, če misli s svojo glavo in pride do svojih zaključkov.

S Covid-19 je enako. Meseci in meseci minevajo, oblasti pa niso sposobne ustaviti njegovega širjenja. Vmes je bilo nekaj obratov, kakor recimo z zaščitnimi maskami, ki na začetku niso bile tako pomembne, zdaj pa seveda so, ali v Sloveniji z naupovanjem ventilatorjev, za katerega pa se zdaj zdi, da niti kadrov ni dovolj in jih nikoli ni bilo, da bi lahko poskrbeli za vse potencialne bolnike. Hkrati se vsi delamo, da ne opazimo, kako se je v zadnjih mesecih močno povečalo število pozitivnih, število umrlih je pa ostalo nenavadno konstantno. Ob tem na tiho kdo tiho šepne sodelavcu, ‘a na Kitajskem pa nimajo več virusa?’ in oni mu odgovori, da ne, tam je konec, tam ljudje že normalno živijo. Mediji o tem seveda raje molčijo, ker bi to pomenilo, da je kitajska oblast bolj sposobna, kot je naša. Tiho so raje tudi o ruskem cepivu, ki ga na sebi na prostovoljni osnovi že preizkušajo celo vodilni ruski novinarji in o prodaji katerega se ruske obasti pogajajo s številnimi državami. Kaj mislite, da v tem času globalne povezanosti ljudje tega ne bodo izvedeli, da jim ne bo jasno, da se o vsem ne poroča tako, kot bi se moglo?

Dober primer, kako lahko izgubiš zaupanje množic je ignoriranje starosti tistih, ki umirajo in pretiravanje vsakokrat, ko umre kdo mlajši. Da, res je, življenja starejših ljudi so enako vredna, kot življenja mlajših in boriti se moramo za vse, ampak kakšen učinek je na povprečneža, ko iz dneva v dan posluša o številu umrlih, o povprečni starosti pa se trdovratno molči, potem pa mu po grlu tiščijo zgodbo o tistem mladem moškem brez pridruženih bolezni, ki je tudi hudo trpel in potem umrl, kakor da bi ga hoteli prestrašiti, češ, to si lahko ti? Odziv je lahko samo upor in še manj zaupanja.

Priča smo zelo pomembnim premikom, priča smo z demokratizaciji komuniciranja. Veliki mediji imajo vedno manj moči in ker so ti mediji vedno delovali v korist vladajočih elit, se izgublja tudi njihov glas. Ogromno ljudi ne gleda več poročil ali bere časopise, ogromno ljudi se je samovoljno odrezalo od vsega tega in se zanese le nase in na svoje prijatelje na družabnih omrežjih, na spletnih forumih, blogih ali alternativnih spletnih straneh. No, ogromno ljudi še tega ne spremlja več. Ta premik je sprožil paničen strah ne le med večjimi mediji, ki se soočajo z vedno manjšo naklado, gledanostjo, poslušanostjo, ampak tudi med vsemi elitami, takšnimi in drugačnimi, ki jih vedno manj ljudi posluša. Prej včasih je lahko vrhunski zdravnik šel na osrednja poročila na televiziji in vsa država ga je slišala, zdaj ga sliši vedno manj ljudi, ker je njihova pozornost namenjena čemu drugemu. Razni strokovnjaki te ali one smeri se tresejo, ker jim pozornost odžirajo mlade, a zelo delavne deklice na svojih Youtube kanalih, politični analitiki besnijo, ko jim njihove dobro izdelane zgodbe, ki bi naj večino nagnile k podpori sankcijam tej ali oni državi, rušijo blogerji, profesorji se penijo od jeze, ko jih povsem zasenčijo internetne zvezde tipa Jordan Peterson in novinarjem se meša, ker imajo zapisi na Facebooku večji doseg, kot njihove naslovne zgodbe v časopisih.

Moti se tisti, ki misli, da je v tem primeru problem resnica. Ne, gre za moč. Za surovo moč. Saj je tudi razumljivo. Pomislite, študirali ste na neki ugledni univerzi, dobili ste zaposlitev v pomembnem možganskem trustu, sodelovali ste pri kampanji tega ali onega politika, potem so vas začeli vabiti v medije, kjer ste začeli razlagati svet, mislili ste, da bo tako za vedno, da boste imeli ugled in denar in vpliv, potem se pa pojavi neki neizobraženi ‘bebec’ na internetu, ki misli drugače in ki ima ogromno privržencev in ki ima pogosto bolj prav kot vi, čeprav tega seveda nikoli ne boste priznali. Nič čudnega, če takšen tip človeka slej ko prej začne zahtevati, da se internet regulira in onemogoči, da bi vsak lahko širil svoje mnenje.

Napak bi seveda bilo naslikati preprosti razkol med vladajočo elito in navadnim posameznikom, ki ji preko družabnih omrežij počasi odžira njihovo moč. Moderne družbe so povsem razbite na razne skupine in nobene enotnosti ni več, še najmanj med vladajočimi. Socialisti, konservativci, liberalci, nacionalisti, tisti, ki verjamejo v prosti trg in oni, ki prisegajo na nacionalni interes, eni, ki hočejo ohranjati tradicionalne vrednote in drugi, ki se borijo za socialno pravičnost in bi radi preganjali rasizem. Celo znotraj posameznih skupin se rišejo hude razpoke. Ena najbolj zanimivih je recimo znotraj feminističnega gibanja glede pravic transpolnih oseb. To je še en razlog, zakaj večji mediji ne morejo več formirati skupne zavesti: ker se še med seboj ne strinjajo in ker sami vedno bolj polarizirajo družbo!

Če kdo hoče videti, kako izgleda strah pred izgubo moči raznih avtoritet, naj si le prebere zadnje Pezdirjevo razmišljanje v Reporterju. Tako razkačeno začne:

Zdi se, da je epidemija iz marsikoga iztisnila tisto najslabše. Facebook je nenadoma postal dominantno študijsko orodje in središče debate o zelo kompleksnih zadevah, horde pedofilov, histeričnih igralskih krot, raperskih dolgočasnežev, mikrofon kvihtarjev in preostalih grotesknih likov pa so mediji povsem nekritično lansirali v samo jedro debat v tej državi.

Da, spet so tu ti amaterji na internetu, ki da so krivi za vse. Krivi medije in tudi on ne razume, do kakšnega pomembnega premika je že zdavnaj prišlo. Mediji vedno manj koga lansirajo v jedro debat. Do debat prihaja, pa če jim mediji posvetijo svojo pozornost ali ne in te debate imajo vpliv na realno življenje, pogosto večje, kot vse tiskovne konference vlade in solzave prošnje epidemiologov. Konec zgodbe.

No, Pezdir takoj v naslednjih vrsticah potrdi to, kar pišem. Napade zdravnike, ki se ne strinjajo s pismom Alojza Ihana.

Povzemimo na hitro najbolj temačno sporočilo Ihanovega pisma. Kdor ga je prebral ve, da odgovarja na enostavno šokantna vprašanja, in ne, ne odgovarja hordi prej navedenih degenerikov, ki so ponosni na svoje neznanje, ampak svojim zdravniškim kolegom. Ne, ne gre za odgovore na kompleksna epidemiološka vprašanja, ampak za odgovore, ki kažejo na to, da njegovi kolegi, ki služijo za navdih hordi norcev, ne poznajo osnov svoje stroke. Zgroženo lahko berete, kako zelo nerazgledani so po znanstveni in strokovni literaturi, kako absurdne trditve, ki ne temeljijo na ničemer, so sposobni zagovarjati in kako neverjetno srednjeveški pogled imajo na medicino.

Glejte, že med zdravniki ni enotnosti in potem bi kdo za vse krivil Marka Potrča ali pisce raznih objav na družabnih omrežjih? In potem, mar bo takšno primitivno discipliniranje, češ, nerazgledani in neumni ste, umolknite in poslušajte ‘avtoriteto’ res delovalo? Ne bo. Le še poglobilo bo delitve.

Ampak da bi videli, kaj se v resnici skriva za vsem tem, je najbolje do konca prebrati Pezdirjev zapis. Namreč, nadaljuje s tem, da svoj pogled na ekonomsko teorijo začne razlagati kot edino zveličavno resnico in vse nasprotnike, ki so podpirali idejo nacionalnega interesa označuje za pripadnike vudi ekonomije.

Njeni nosilci ali bolje rečeno vrači so bili, verjeli ali ne, akademski ekonomisti, horda, ki se je vlačila za njimi, pa je bila podobno kot danes sestavljena iz najbolj obskurnih zmešancev, za katere verjamem, da jih je precej končalo po umobolnicah in pod mostom. Naj bom konkreten. V tistem času je koruptivni del politike skupaj z vudu akademiki in omenjeno hordo norcev v javnosti lansiral sintagmo nacionalnega interesa. Natančneje: nacionalnega interesa s srčiko v državnem lastništvu tedaj druge inkarnacije Ljubljanske banke Nika Kavčiča. Ideja je bila nora, povsem izven domene znanstvene analizabilnosti, ampak dovolj populistična, da je okužila možgane množic: NLB mora ostati v slovenskih rokah in biti vzvod za financiranje (izbranih) slovenskih podjetij.

Tu imate. V času, ko se celo najbolj zagrizeni libertarci sprašujejo, ali je res pametno toliko pomembnih stvari proizvajati na Kitajskem in ali morda ne bi bilo dobro česa preseliti nazaj domov, v imenu nacionalnega interesa ali zdrave pameti, vam Rado Pezdir žali takšne ljudi kot ‘obskurne zmešance’. Banka NLB ali tovarna zdravil, dvomim da pri tem dela razliko. Pač, zanj je prosti trg vse ali vsaj zelo veliko, državno lastništvo pa pač ne in bi želel, da se bolj sliši njegovo mnenje, mnenje njegovih nasprotnikov pa vrže v prvi koš. Da, podobno, kot bi mnogi radi utišali Marka Potrča.

Ampak ljudi se ne da več utišati. Zato se širi strah. Strah, ki je pri marsikomu že tako velik, da samo še žali in napada vsakogar, ki misli drugače in si svoje misli celo drzne objavljati in ima, Bog pomagaj, veliko privržencev. Čisto mogoče je, da se bližamo trenutku, ko se bodo začele širiti zahteve po cenzuri. Ne v medijih, ampak na družabnih omrežjih. Kot trojanski konj bodo verjetno služila kakšna ruska družabna omrežja, ki jih bo mogoče onemogočiti z izgovorom, da širijo rusko propagando, potem se bo zaostrilo čiščenje na gigantih, kakršna sta Twitter in Facebook. A glejte, delovalo ne bo, ker se bo zelo hitro pojavilo dovolj alternativ. Saj so že tu, a jih malokdo želi videti. Če se ljudje ne bodo mogli pogovarjati na Facebooku, se bodo pač na Telegramu ali Gabu.

Priznam, da je ta premik v demokratizaciji komuniciranja, v možnosti, da vsak pove svoje mnenje in v izgubi moči s strani raznih elit tudi nevaren. Ne le, da nimamo več skupne percepcije realnosti, da vedno bolj živimo vsak v svojem svetu, na ta način je zelo težko voditi demokratične družbe. Ljudje se upirajo za vsako malenkost. Ampak, prvi korak ne sme biti zatiranje, ampak priseganje na resnicoljubnost, na spoštljivost, na spoštovanje. Vsi vemo, da je vladajoča politika tista, ki v spregi z mediji vedno bolj razdvaja in med ljudi vnaša vedno več primitivnega, žaljivega govora. Tisti, ki se bojijo za svoj status, brezobzirno napadajo vse, ki jim ta status spokopavajo. Vemo tudi, da smo s strani zabavne industrije priča silovitemu poneumljanju. Če so vrhunec razne Kmetije in Gasilci, potem ne moremo pričakovati, da se bo večina bolj zanimala za sicer dokaj dolgočasne politične debate ali bo sposobna razumeti delovanje gospodarstva, javnih služb ali energetskega sistema. In če ne bodo razumeli, to še ne pomeni, da svojega mnenja ne bodo imeli. Če nikjer drugje, se bo to poznalo na volitvah. Razni Trumpi že čakajo.

Izobraževanje je še kako pomembno, a dokler se ne zavedamo, da izobraževanje ne poteka samo v šolah, ne bomo nikamor napredovali.