Severna Koreja je država na drugi strani sveta, ki jo občasno doleti čast, da o njej širijo najbolj neumne zgodbe. Premisliti moramo, kako novice sploh priromajo do nas, do našega časopisja ali spletnih portalov. Ni tako, da bi se slovenski novinar, oborožen z znanjem korejščine, pretihotapil v tisto skrivnostno državo, tam preživel nekaj mesecev, se pogovarjal z običajnimi Korejci in zasledoval njihove politike. Ni tako, da bi celo po internetu spremljal njihova poročila, ki bi jih zavoljo znanja jezika odlično razumel. Še celo tako ni, da bi se posvetil študiju njihove zgodovine in političnega sistema, da bi bil na tekočem z njihovo kulturo.

Ne, novice preprosto prepiše. Novice, ki imajo večinoma vir v Južni Koreji in se potem razširijo v angleško govoreče medije po svetu in na koncu pristanejo pri nas. Tako izvemo, da morajo vsi v Severni Koreji imeti enak frizure.

Ni čudno, da je potem toliko neumnosti. Južni Korejci, ki še sami ne vedo vsega o svojih severnih bratih, pogosto razširijo kakšno domislico, ki nima ne repa ne glave. Pač divja propagandna vojna in v takšnih vojnah resnica ni na prvem mestu. Nikoli. Severna Koreja je tudi sovražnik ZDA, tako da ni pričakovati, da bodo ameriški mediji prizanesljivi do njih.

Priznam, da sem zelo rad spremljal poročila, bodisi v naših, bodisi v tujih medijih. Spremljati osrednji dnevnik na RTV Slovenija je bilo nekaj normalnega. Nič več. Kaplja čez rob je bilo nenehno poročanje o krizi s Covid-19. Mislim, koliko govorjenja o tem pa naj človek prenese? Saj nima nobenega pomena. Vse kar je treba, se lahko pove v desetih minutah, enkrat na teden. Drugo je izguba časa.

A to seveda ni vse.

Kakor je s Severno Korejo, tako je z marsičem drugim. Večina novinarske srenje so ljudje, ki razumejo samo angleščino in so zaljubljeni v ZDA in zahod, tako ali drugače. Mogoče nekateri sovražijo to ali ono ameriško administracijo in ameriške imperialne operacije, ampak večina jih gleda Netflix in od daleč spremlja ameriški šport. So potrošniki ameriškega kulturnega imperija, navezani so na zahodne medije. Če imajo možnost kam iti, gredo v London ali Pariz ali New York, ne v Rostov na Donu ali v Shenzen. Ko morajo potem takšni ljudje pisati kaj o Kitajski ali o Rusiji ali o Iranu, seveda ne morejo drugače, kot da gredo najprej pogledati, kaj o tem govorijo na CNN ali pišejo v The New York Times. Nekje globoko v sebi so programirani, da zaupajo tem velikanom medijskega sveta. To so ljudje, ki zase mislijo, da so svetovljanski, so pa samo amerikanizirani.

Vse to prepisovanje je skrajno moteče. Kaj je sploh smisel spremljanja poročil v slovenskih medijih, če je bilo nekaj dni nazaj že na BBC-ju? OK, razumem, vsak ne zna angleško in potrebuje slovenske medije. Res je tako. Toda kaj to pomeni zame osebno? Če hočem spremljati propagando, jo lahko kar pri viru. Ne potrebujem slovenskih posrednikov.

Na žalost tudi na področju notranje politike vedno bolj padajo standardi. Ena politična stranka si je celo uspela izgraditi svoj imperij, kjer je zgoraj spodaj in obratno. Laži, pretiravanj, napadov in žalitev je toliko, da jih je nemogoče prešteti. Toda, tudi po preostalem medijskem ekosistemu se širi propagandizem. Laži so dovoljene, če z njimi prizadaneš politične nasprotnike. Še več, mediji se pogosto gredo lov na čarovnice. Enkrat je na tapeti en del družbe, naslednjič spet drugi. Zdaj, v času krize s Covid-19 je malo zatišja, a senzacionalistični obračuni z zdravniki, sodniki, policisti, gospodarstvom, ipd… se bodo kmalu vrnili. Vedno bo nekdo nečesa kriv in ljudi se bo spravljalo v bes. Ker to pač deluje. Ker prinaša gledanost, poslušanost in branost.

Se spomnite Švedske? Države, kjer je zavoljo neodgovornih ukrepov proti Covid-19 večina prebivalstva pomrla? Saj nekako tako je večina slovenskih medijev predstavljala tisto državo, mar ne? Enega izmed svojih, ki se je drznil temu kontrirati in se celo preseliti v tisto državo, so celo želeli spraviti ob kruh. Mislim na Marka Potrča. Resnica je seveda malo bolj kompleksna. Švedska jo je, z mnogo bolj milimi ukrepi kot Slovenija, vseeno odnesla bolje odnesla. Pogledati je le treba število umrlih na milijon prebivalcev. Naša država je pod samim vrhom, Švedska na 25. mestu.

Namesto, da bi naši mediji skušali predstaviti eno in drugo stran, se udeležiti debate o tem, kakšni ukrepi so najbolj primerni, so se preprosto spremenili v propagandiste za eno stran, torej za tisto, ki zagovarja čim hujše ukrepe, razen seveda, če lahko napadejo vlado. Tedaj so sposobni v eni sapi zagovarjati in nasprotovati ukrepom. Zagotovo, ker mislijo da je tako prav. Toda, so pri tem pomislili, da je mogoče bolje, če se celo pri tako pomembni temi poskusijo postaviti na nevtralni teren? Niso se, ne. Ali lahko potem od njih pričakujemo, da bodo v primeru, da se motijo, svojo zmoto tudi priznali? Ne bodo.

Vse je stvar zaupanja. Nimam več veliko zaupanja v večje medije. Nimam več veliko zaupanja, da mi bodo pri osrednjih poročilih povedali resnico. Nimam več zaupanja, da so strokovnjaki, ki mi jih predstavljajo, res strokovnjaki in ne propagandisti, ki delajo v interesu te ali one zakulisne sile. Nisem sam, ki tako čutim, seveda.

Da, seveda je treba tudi in tam spremljati poročila, brati dnevno časopisje. Vsak bi moral poznati obrise sveta, ki ga slikajo, ker potem tudi lažje razume, kakšni interesi jih vodijo. Toda, vsaj osebno, se vedno bolj premikam k številnim nadarjenim posameznikom na spletu, ljudem z vsega sveta, ki skušajo svet predstaviti iz svojega zornega kota. Ljudem, ki jih veliki mediji vedno bolj prezirajo, ker jim jemljejo občinstvo in luknjajo pripravljene zgodbe, s katerimi nameravajo svoje občinstvo pripraviti, da sovražijo Kitajce ali podpirajo uvedbo sankcij proti Rusom, da se cepijo s cepivom iz kakšne zahodne države ali podprejo vojaški napad na Iran ali Sirijo. Toda, naj mi nekdo razloži, zakaj bi naj bolj verjel BBC-jevemu dopisniku na Kitajskem, kot kakšnemu Youtuberju, ki tam živi in mu spodkopava njegova poročila, recimo o Ujgurih, nad katerimi bi se naj izvajal genocid, a jih je vsako leto več?