Septembra bo poteklo dvajset let od napada ZDA in njihovih zaveznikov na Afganistan. Po terorističnem napadu enajstega septembra so se podali na lov na Al Kaido, katere voditelj se je takrat zadrževal pod Hindukušem, pod zaščito Talibanov. Ti Američanom niso predstavljali kakšne posebne ovire in večje vojaške operacije so bile hitro končane. Potem se je začela gverilska vojna in po dvajsetih letih je jasno, da ZDA niso sposobne umiriti Afganistana.

V prvih letih so razni ‘strokovnjaki’ govorili o tem, da bo zahod izuril in opremil afganistansko vojsko, ki bo slej ko prej od tujih sil prevzela odgovornost za varnost. Tuje sile so se res počasi umikale v svoja oporišča in vedno več odgovornosti prenašale na ramena svojih lokalnih zaveznikov. A vojna se ni končala. Konca ni prinesla niti Obamova okrepitev sil, ki bi naj dokončno počistila s trdovratnimi nasprotniki. Talibani so preprosto počakali, da je bilo najhujšega konec in nadaljevali s svojo dejavnostjo. Imeli so dovolj zdrave pameti, da se niso spuščali v večje spopade, ki jih seveda niso mogli zmagati.

Leta so minevala in afganistanska vojna se je spremenila v farso. Še vedno so razni strokovnjaki napovedovali vzpostavitev delujoče afganistanske vojske in celo zmago. Medtem so se v ta namen porabljale milijarde in milijarde. Korupcija je seveda pobrala svoje. Tako smo dočakali predsednika Trumpa in njegovo napoved o umiku iz te države v Centralni Aziji Seveda mu je ameriška globoka država v spregi z večino medijev metala polena pod noge, a nekako je le pririnil do mirovnega sporazuma s Talibani, s katerim je priznal ameriški poraz in skušal zmanjšati izgube. Po tem sporazumu bi naj Američani Afganistan zapustili do prvega maja, toda vmes se je v Belo hišo naselil nov gospodar.

Za ZDA je Afganistan priročno oporišče v Centralni Aziji. Blizu je mehek trebuh Rusije, blizu je tudi njihova največja konkurentka Kitajska. Čeprav je za prisotnost treba plačevati ceno, so jo ameriške vojaške, politične in medijske elite pripravljene plačevati. Na račun navadnih Američanom.

Poročila o tem, da afganistanska vojska ni sposobna prevzeti odgovornosti za varnost v državi od tujih sil, niso od včeraj. Tako je že leta 2013 The Atlantic poročal o tem, da niso bili doseženi cilji pri izgradnji afganistanske vojske.

Ameriški uradniki in nadzorne skupine so pred časom sprožili alarm glede obstoja tako imenovanih ‘duhov’ v afganistanskih silah, ki jih še financira zahodna pomoč, ampak so že zapustili enote, katerim so bili dodeljeni. Letni osip v afganistanski vojski je po podatkih ameriških poveljnikov skoraj trideset odstoten, kar povzroča ogromen upad v vojaških vrstah in zaradi česar je natančne podatke zapleteno pridobiti.

Velik problem je korupcija. Po poročilu ameriške SIGAR, je bilo od leta 2008 v Afganistanu porabljenih 7,8 milijard $. Od tega je bilo le za 343,2 milijona $ poslopij in vozil bilo vzdrževanih in v dobrem stanju. Po poročilu je od vseh teh milijard za poslopja in vozila, ki so bila uporabljena, kot je bilo načrtovano, šlo le 1,2 milijarde $.

Še huje, ameriška javnost niti ne ve, koliko lastnih vojakov imajo v Afganistanu. Obrambno ministrstvo trdi, da jih je tam 2500, a v resnici naj bi jih bilo okoli 1000 več.

Military Times poroča, da afganistanske sile še vedno potrebujejo ameriško pomoč.

Manj kot dva meseca pred rokom za umik vseh ameriških čet iz Afganistana, lokalne varnostne sile niso pripravljene samostojnega delovanja, kljub letom urjenja in investicij s strani tujih zaveznikov, je v torek opozoril vladni nadzornik.

‘Uspeh naših ciljev protiteroristične obnove je odvisen od močnega, stabilnega, demokratičnega in samozadostnega Afganistana. Na žalost je Afganistan daleč od te realnostni,’ je povedal John Sopko, Posebni generalni inšpektor za obnovo Afganistana.

‘Afganistanske varnostne sile niso niti blizu tega, da bi dosegle samozadostnost in niso sposobne vzrdževati svoje opreme, obvladovati svoje preskrbne poti ali uriti nove vojake, pilote in policiste.’

Na kratko, ista stara zgodba. Kot da bi jo prepisali iz leta 2013. Ta neuspeh seveda ni samo sramoten, po drugi strani je tudi koristen tistim, ki želijo v nedogled podaljševati prisotnost tujih sil. Predsednik Biden bo lahko rekel, da bi umik bil neodgovorno dejanje in da morajo ZDA pač vztrajati. Bolj kot ne kaže, da se bo to tudi zgodilo, vojna pa nadaljevala.