Zavoljo kitajskega vzpona, se težišče svetovne politike premika v Azijo. Pri tem se vedno bolj kažejo obrisi velikega spopada za prijateljstvo zelo pomembne države, to je Indije. Ta ima tako prebivalstvo, kot vedno bolj tudi gospodarsko moč, da lahko radikalno prevesi razmerje moči v to ali v ono stran.

Kot za Ria Novosti piše Petr Akopov, gre za spopad med rusko trojko, torej med Rusijo, Kitajsko in Indijo in med ameriško četvorko, ZDA, Japonsko, Avstralijo in Indijo. Indija je država, ki je zaželena v obeh blokih.

Prejšnji petek je bil pravzaprav prvi vrh voditeljev štiristranskega varnostnega dialoga QUAD, četverice, ki združuje ZDA, Japonsko, Avstralijo in Indijo. Čeprav je bil izveden v virtualni obliki, so Američani zelo zadovoljni. Seveda, Indijo jim je uspelo vključiti v protikitajsko fronto!

Za razliko od Washingtona, ki mora poglobiti nasprotja med Pekingom in New Delhijem, imajo v Moksvi interes, da se ta nasprotja zgladijo, nekaj kar se zdi zelo težavna naloga, še posebej zaradi obmejnih sporov med državama, ki so že zahtevali svoje žrtve in zaradi kitajske naklonjenosti Pakistanu, staremu sovražniku Indije.

Moskva že vrsto let stavi na zbliževanje treh držav, tudi z minimiziranjem indijsko-kitajskih protislovij, v nasprotju z Washingtonom, ki si prizadeva ravno za njihovo zaostritev. ZDA potrebujejo s strani Kitajske prestrašeno Indijo,da bi jo lahko uporabili v njihovi strategiji globalnega omejevanja Kitajske.

Akopov meni, da imajo Indijci v tej igri svoje interese in si želijo ameriške pomoči v Indijskem ocenu, kjer za zdaj kitajske mornarice še ni, a se bo zagotovo pojavila.

Zato bodo že naslednji mesec v Bengalskem zalivu potekale pomorske vaje držav četverice (ob sodelovanju Francije). Ameriški obrambni minister Lloyd Austin bo ta teden obiskal Indijo, kamor bo prispel po Tokiu in Seulu. Američani bi radi Indijo pritegnili k omejevanju Kitajske v Južnokitajskem morju, kjer ta uspešno zavzema otoke Spratly, za katere se prav tako potegujejo njene sosede v jugovzhodni Aziji. A Indije to ne zanima – in zato bodo izjave o pripravljenosti, vsebovane v skupni izjavi četverice, “da se bo odzvala na izzive, s katerimi se sooča na pravilih temelječ pomorski red v vzhodnem in južnokitajskem morju”, ostale le glasna deklaracija.

Tudi to bo dovolj za Washington, ki bo lahko poudarjal, da so vse članice četverice poenotene v tem, da Kitajska predstavlja grožnjo, nekaj kar jim bo koristilo pri nabiranju dodatne podpore v regiji in v svetu. Kot piše Akopov, v Indiji resnično obstaja strah pred Kitajsko in je ta tudi v marsičem utemeljen. Kitajska je tako v uporabo prevzela pakistansko pristanišče Gwadar, ima tudi pristanišče na Šri Lanki in načrtuje eno v Mjanmaru in iz zornega kota New Delhija so takšni manevri v neposredni soseščini vsekakor razlog za skrb. Zdi se jim, da jih želi velika severna soseda obkoliti.

O tem govorijo tako anglosaški strategi, kot tudi indijski geopolitiki. Prvi tega ne počnejo zaradi ljubezni do Indije in skrbi za njene interese, temveč zato, da spodbujajo strah pred Kitajsko. Točno tako kot v Rusiji nenehno govorijo o “kitajski grožnji”, torej o fantomskih kitajskih težnjah po Daljnem vzhodu, ki da ga nameravajo poseliti z milijoni kitajskih Hanov.

Je kaj na tem, da Kitajska želi obkoliti Indijo? Akopov meni, da skušajo Kitajci le prebiti blokado. Z vzhoda je vzpostavljena veriga, ki se vleče z Japonske, Južne Koreje, do Tajvana. Na jugovzhodu so Flipini, kljub temu da želijo vzpostaviti geopolitično neodvisnost. Melaška ožina je ozka in ranljiva in jo Američani lahko hitro blokirajo, skoznjo pa gre velik del kitajske trgovine.

Kitajska torej promovira projekt “En pas, ena cesta”, zato išče izhode, tudi na jug in jugozahod, na Bližnji vzhod in Indijski ocean. Ali to ogroža varnost Indije? Seveda ne – vendar je jasno, da Indijcem nekateri stranski učinki tega procesa ne morejo biti všeč, na primer potencialna okrepitev Pakistana. Seveda pri tem igra vlogo tudi namenska politika anglosaksoncev pri izkoriščanju indijsko-kitajskih protislovij.

Ob vsem tem Peking in New Delhi svoje odnose imenujeta za strateško partnerstvo in si prizadevata za izboljšanje odnosov. Kako bi lahko bile drugače, saj gre za dve veliki sosedi, ki jima je v interesu pospešiti trgovino in gospodarsko rast. Kot piše Akopov, je pri tem vloga Rusije zelo pomembna. V Moskvi obe prestolnici opominjajo na skupne globalne interese. Jasno je, da je iz ruskega zornega kota ključno, da Indija ne postane sovražnik Kitajske in da se nasprotja ne poglobijo do takšne mere, ko pot nazaj ne bi bila več mogoča. Seveda, Američani imajo povsem drug interes, torej da nasprotja zaostrijo in Indijce uporabijo kot topovsko hrano v svoji strategiji obkoljevanja svojega poglavitnega globalnega tekmeca.

V hladni vojni med ZDA in Kitajsko in Rusijo, ki se je po zadnjih dogodkih sodeč že začela, bo Indija ključnega pomena. Tuji diplomati si bodo bržkone podajali kljuke in bodo to rastočo silo hoteli podkupiti na tak ali drugačen način. Pri vsem tem je jasno, da New Delhi sebe vidi kot neodvisno veliko silo, sposobno braniti lastne interese. Gospodarsko in vojaško. To bi lahko tudi bil razlog, da se Indija ne bo pustila vpreči v eno ali v drugo koalicijo, ampak bo v največji možni meri izkoristila svoj položaj. Zavedati pa se moramo, da bo v primeru, da se indijsko vodstvo le odloči, da pomembno vpliva na razmerje moči v regiji, tisti ki si bo pridobil njihovo prijateljstvo, v mnogo boljšem položaju. Kakorkoli, Američani so tukaj v boljšem položaju kot Rusi. Prvi morajo samo zasejati semena strahu, drugi pa morajo z odlično diplomacijo preseči resnična nasprotja med dvema azijskima velikanoma.

Prevedeno in povzeto po Ria Novosti: Может ли американская “четверка” побить русскую “тройку”?