Ameriška vojna v Afganistanu se končuje s polomom

Nekaj simboličnega je bilo v današnjih grozljivih posnetkih s kabulskega letališča. Zbrala se je ogromna množica Afganistancev, ki želijo pobegniti iz države in katerih edina rešitev so zdaj Američani, ki varujejo letališče in evakuirajo svoje osebje. Nekaj nesrečnikov se je celo povzpelo na ameriško transportno letalo, ko se je to že gibalo po vzletni pisti. Ko je vzletelo, se je zgodilo neizogibno in iz posnetkov je razvidno, da sta dva nesrečnika strmoglavila v smrt.

Na tak način končajo ameriški zavezniki. Ko jih imperij ne potrebuje več, jih preprosto zavrže. Afganistanskim sodelavcem zasedbenih sil bo to kmalu postalo še kako jasno. Vseh zagotovo ne bodo evakuirali, čeprav smo lahko prepričani, da bodo politiki po številnih zahodnih državah pretakali krokodilje solze. V resnici seveda ni nobenega razloga, da Američani in njihovi zahodni zavezniki ne bi evakuirali vseh, ki so se zbrali na letališču in čisto mogoče je, da bi lahko odpreljali še številne druge. Talibani ne pritiskajo. Kakor so vodili to dvajset let trajajočo vojno, tako se obnašajo tudi med svojim bliskovitim prevzemanjem oblasti. Ne silijo v nepotreben konflikt. Kaj bi jim zdaj namreč koristilo, če bi napadali letališče, ko se sovražnik umika, ko je sovražnik že celo evakuiral svoje veleposlaništvo in s seboj odnesel svojo zastavo?

Poraz zahodnih sil je bil očiten že pred desetletjem. Tuje sile so nadzorovale večje centre in urile in oboroževale afganistanske oborožene sile, ki nikoli niso kazale znakov, da se bodo spremenile v resno vojsko. Država je bila polna skorumpiranih politikov in talibani so nadzorovali podeželje. Tuje sile so se zaprle v svoja oporišča, talibani in afganistanska vojska so se tu in tam spopadali in vse je bilo v pričakovanju trenutka, ko se bodo tujci končno umaknili. Talibani so od samega začetka vedeli, da se ne morejo boriti na odprtem polju, lahko pa sovražnika nadlegujejo in mu pijejo kri, medtem pa čakajo, da ga bo minila volja. Američani so v resnici vztrajali zelo dolgo, čeprav so vedeli, da vse skupaj ne vodi nikamor. Denar jim je odtekal, morali so imeti nameščene vojake v državi, ki je niso mogli nadzorovati, medtem pa se je krepila njihova prava konkurentka, Kitajska. Edina pozitivna stran prisotnosti v Afganistanu je bila, da so imeli oporišče v Centralni Aziji, od koder bi lahko po potrebi destabilizirali soseščino Kitajske in Rusije, podpirali teroristične organizacije, ki bi potem teror ponesle recimo v kitajski Sinkiang. To je bilo vse.

Donald Trump je vedel, da vse skupaj nima nobenega smisla in ena izmed njegovih obljub Američanom je bila, da bo vojno v Afganistanu končal. Niso mu pustili. Kot je bilo v njegovi navadi, je veliko govoril, grozil, pametoval, a na koncu so leta minevala, ameriški vojaki pa so še vedno ostajali pod Hindukušem. A na koncu mu je vendarle uspelo s talibani skleniti sporazum o umiku, ki ga pa sam ni izvedel. Ta naloga je padla na ramena njegovega naslednika. Da zdaj Trump obračunava z Bidnom glede umika, je le izraz najbolj pritlehnega politikantstva.

Način, kako te dni ne le ameriški, ampak večina zahodnih medijev poroča o polomu v Afganistanu, nam kaže kako težko je celo ameriškemu predsedniku končati vojno, četudi je to v interesu ZDA. Spomnimo se le tega, da so mediji Donalda Trumpa kot predsedniškega označili le takrat, ko je dal bombardirati Sirijo. Mediji so resnično v prvih bojnih vrstah imperija in neumorno podpirajo vojaške operacije. Seveda se pri tem pretvarjajo, da jim gre za svobodo, demokracijo, pravice žensk in tako naprej. Kar je laž, ker jim tega ni mar v Saudski Arabiji, recimo. Ali v sirskem Idlibu, kjer so se oblasti polastili skrajneži, nič drugačni od afganistanski talibanov. Da ne gremo v zgodovino, do samega izvora skrajnežev v Afganistanu in si osvežimo spomin, da so prav ZDA podpirale njihove ideološke predhodnike v vojni proti Sovjetski zvezi. Če bi Sovjetom uspelo vzpostaviti sekularni režim, talibanov sploh nikoli ne bi bilo in vprašanje pravic žensk se zdaj ne bi pojavljalo.

Poraz boli in te dni lahko to bolečino vidimo v očeh marsikaterega politika in novinarja. Ameriški kolos ni zmogel premagati primitivnega gibanja v neverjetno revni in zaostali državi. Tega ni zmogel kljub podpori svojih zaveznikov in milijardam $, ki jih je namenil za preobrazbo Afganistana. Na koncu so se talibani preprosto sprehodili na oblast in se mimogrede oborožili z vsem orožjem, ki so ga tuje sile namenile afganistanski vojski. Nihče se ni boril proti upornikom. Ne, cele enote so preprosto pobegnile ali se predale, slekle uniforme in izginile. Predsednik je pobegnil. Kot poročajo ruski mediji, je s seboj vzel kovčke polne denarja. Korupcija je bila eden izmed razlogov, zakaj oblast, ki so jo podpirale ZDA, ni uživala zaupanja med prebivalstvom in zakaj se nihče ni bil pripravljen boriti.

Nalijmo si čistega vina. V resnici za ZDA umik iz Afganistana ni kdo ve kako velik poraz. Je logična odločitev v času, ko jim začenja zmanjkovati moči za spopad s Kitajsko. Kot tragedijo umik sprejemajo tisti, ki so mislili, da bodo ZDA vedno in povsod nepremagljive in bodo lahko odločale, kako morajo ljudje živeti celo v vsakem najbolj zakotnem kotičku planeta. Šokirani so tisti, ki so mislili, da je ameriški imperij nekaj, kar bo trajalo večno, da so višek razvoja človeške civilizacije, glava, kateri se morajo do konca časov priklanjati razni Rusi, Kitajci in Iranci. S katastrofalno slabo izvedeno evakuacijo iz Kabula lahko zdaj ves svet vidi, kako zelo šibek je lahko velikan. A to je boleče le na simbolni ravni. V resnici bodo ZDA zdaj lahko več sil usmerile proti Kitajski. Pravi problemi, ki tarejo ZDA, ležijo kar znotraj njihovih meja.

Težko je napovedovati, kakšna prihodnost čaka Afganistan. Talibani zatrjujejo, da so se spremenili, a recimo v odnosu do žensk, bodo bržkone ostali enako trdi, kot so bili že pred dvema desetletjema. Kitajska, Rusija, Iran, Pakistan in še kdo, bodo zdaj morali po diplomatski poti stabilizirati regijo in veliko možnosti je, da jim bo to uspelo. Njihove zahteve niso takšne, da jih talibani ne bi bili pripravljeni upoštevati. Rusi želijo mir v državah Centralne Azije. Kitajci želijo, da na afganistanskem ozemlju ni oporišč terorističnih organizacij, ki bi potem od tam načrtovale napade znotraj Kitajske. Obe državi odkrito nakazujeta, da bosta priznali novo oblast in sta pripravljeni na sodelovanje. Talibani so zagotovili varnost ruskemu veleposlaništvu v Kabulu. V preteklih letih so se že srečevali z ruskimi in kitajskimi predstavniki. Predvsem kitajske investicije bi jim bile še kako koristne, saj bi prinesle potrebni denar za razvoj države, Afganistan pa bi lahko tudi postal pomemben del kitajskih trgovskih poti, ki jih tako pridno pletejo po celi Aziji.

Seveda bomo o razvoju Afganistana v prihodnosti slišali bolj malo. Ko se bo enkrat prah polegel, ko bo bolečina ob porazu minila, bodo mediji preprosto nehali poročati in politiki bodo imeli na sporedu druga pereča mednarodna vprašanja. Pomislite le, kako tiho je postalo o Siriji, potem ko so vladne sile ob ruski in iranski pomoči zlomile večino upornikov. Tudi tam je poraz tako zelo bolel, da so mediji vse skupaj začeli malodane ignorirati. Washington svojo pozornost že dolgo preusmerja proti Kitajski, saj to državo vidi kot resnično grožnjo svoji globalni prevladi. Kako bi lahko bilo drugače, če pa jih Kitajska gospodarsko prehiteva. Bolj kot o Afganistanu, bomo v prihodnosti govorili in razmišljali o novi hladni vojni.