Pepe Escobar o Afganistanu

Odlični Pepe Escobar v pogovoru z Benom Nortonom in Maxom Blumenthalom, predvsem o razmerah v Afganistanu, nekaj pa tudi o trgovini z mamili in kam se bo ta preusmerila zdaj, ko talibani napovedujejo zatrtje pridelave. Z večino povedanega se strinjam. Na mednarodno politiko ne smemo gledati skozi parole o človekovih pravicah, demokraciji in svobodi, ampak tako, kot jo vidijo odločevalci, torej skozi geopolitične interese, plinovode, trgovske poti in oporišča, iz katerih lahko napadajo svoje konkurente.

Afganistan je dober primer. S svojo lokacijo je privabil Američane, ne zato, ker bi talibani bili odgovorni za bin Ladnov napad na ZDA, ampak ker je država strateško dobro pozicionirana. Na eni strani so Američani lahko ogrožali vzhodne iranske meje, Afganistan ima tudi majhen delček meje s Kitajsko, proti severu pa je mehki ruski trebuh. V prihodnosti bo Afganistan izjemnega pomena tudi zaradi litija, ki je ključen v prehodu na bolj zeleno prihodnost. Še en razlog več, da bodo ZDA skoraj zagotovo skušale na različne načine čim bolj destabilizirati državo, kar pa jim bo težko uspelo, če bodo afganistanski sosedi in Rusija odločeni, da tega ne dovolijo.

ZDA in zavezniki so bili v Afganistanu dvajset let in nikomur se ne zdi čudno, da v tem času država ni toliko napredovala, da bi lahko delovala samostojno. Še vedno je namreč odvisna od mednarodne pomoči. Podobno kot afganistanska vojska, se je tudi afganistanska oblast sesula brez tuje podpore. Bolj kot ne se zdi, da je takšno stanje namerno. Ameriški imperij ima interes, da ob mejah svojih dveh največjih konkurentov, Rusije in Kitajske, ustvarja čim več problematičnih območij. To vidimo od Ukrajine in Belorusije na zahodu, Gruzije na Kavkazu, Afganistana v Centralni Aziji, do Mjanmara v južni Aziji.