V opozicijskih vrstah se je razkrila nova delitev, ki kaže predvsem na radikalnost boja proti vladavini Janeza Janše. Če se vsi strinjajo, da po volitvah ne bodo sodelovali s SDS pa je vedno bolj očitno, da ni enotnosti glede morebitnega sodelovanja z drugimi strankami, ki jih zavoljo njihovega delovanja znotraj koalicije obtožujejo podpiranja razdiralne politike SDS-a. Prav tako se vedno bolj kaže razlika v pristopu, oziroma kako daleč iti v nasprotovanju največji koalicijski stranki in njenim predstavnikom.

Dober primer je nedavni incident na Kredarici. Čisto slučajno (če verjamete v slučaje) so se na poti na Triglav srečali petkovi protestniki in predsednik vlade Janez Janša s spremstvom, v katerem je bil tudi notranji minister Aleš Hojs. Zdaj, napak bi bilo petkove protestnike razglasiti za podaljške štirih opozicijskih strank, ki se v teh časih že pogovarjajo o povolilnem sodelovanju. Ti protestniki so bolj samostojni, kot bi jih na politični desnici radi predstavili in imajo tudi svoje poglede na to, kako strmoglaviti Janševo vlado. Ob tem so dokaj neučakani, naivni in malo tudi radikalni. So tudi frustrirani, ker so se njihovi protesti spremenili v nepomemben karneval, ki ne privablja več kdo ve kako velikih množic. Zato je vse skupaj pogosto le predstava za javnost in organizatorji morajo najti kaj inovativnega, da njihove dogodke potem lahko pokrijejo mediji.

Da jih zanaša v skrajnosti, ni nobena skrivnost. To je tudi čisto razumljivo in je očitno posledica neprimernega obnašanja predstavnikov oblasti, njihovih medijev in hord spletnih aktivistov, ki iz kdo ve kakšnih kleti skušajo s sovraštvom, posmehovanjem in neposrednimi grožnjami utišati vse drugače misleče. Ob takšni masaži je samo vprašanje časa, kdaj se tarča takšnega pristopa radikalizira. kar seješ, to žanješ. Če bo SDS na koncu požela vihar, bomo še videli, a do zdaj smo že prišli do tega, da so protestniki pripravljeni laziti na Triglav in se tam soočiti s predsednikom vlade.

Ob tem, kako se je Tea Jarc soočila s predsednikom vlade, sta se med nasprotniki vlade razkrila dva pogleda. Na tem mestu je pomembno poudariti, da bi naj predsednik vlade sam najprej žalil protestnike, s tem ko jim je rekel nekaj v smislu, da ni vedel, da je v Polju dan odprtih vrat. Poceni žaljivka, ki pa samo simbolizira vse obnašanje predsednika vlade, predvsem na družabnem omrežju Twitter. Kdor tako zelo žali, si seveda neizogibno nakoplje veliko nasprotovanja in v kakšnih situaciji bi se to lahko sprevrglo v nasilje. Kdo ve, če do tega še ne bomo prišli.

Med nasprotniki vlade so na eni strani tisti, ki zagovarjajo ostre poteze in ki povsem podpirajo Teo Jarc in protestnike, ki so se podali na Triglav. Po njihovem mnenju je edini pravi način, kako se boriti proti SDS, da prevzamejo njihove metode in radikalizirajo celotno družbo. Čisto taktično imajo seveda prav. Bolj bo Slovenija radikalizirana, bolj bo to koristilo politični levici, ker v slovenski družbi zevajo določene ločnice, zaradi katerih politična desnica težko preseže 35% podpore in lahko zmaguje le, če se drugi del volilnega telesa ne udeleži volitev, ali pa se politične stranke, ki jih ti izvolijo, ne odločijo za sodelovanje s SDS, kakor se je to zgodilo v primeru SMC in DeSUS.

Na drugi strani so tisti, ki menijo, da je nekje treba potegniti črto in ohranjati nivo, sicer bomo tvegali izbruh nasilja in državo pripeljali na rob državljanjske vojne. Seveda se ta stran strinja, da je pravi krivec za tako silovit padec kulture gospod Janez Janša, a niso pripravljeni brezpogojno podpirati vseh potez njegovih nasprotnikov. V tem primeru soočenja na Kredarici.

Slednjo pot je izbrala predsednica SD Tanja Fajon in za 24 ur povedala, da prizna ‘da mi je bilo ob gledanju posnetka s Kredarice neprijetno. Vsi, ki se s to vlado ne strinjamo, pokažimo to drugače. Janša že dolgo seje sovraštvo in razdor, zato ni in ne more biti žrtev. Slovenijo lahko vrnemo na pravo pot, ampak ostanimo pri tem spoštljivi, vključujoči in strpni. Ker nočemo postati isti.’

Podobno se je izrazil koordinator Levice Luka Mesec.

Jezo protestnikov na Kredarici razumem (in jo delim), a njihove reakcije ne podpiram. Janša in njegova vlada so tisti, ki bi nas radi zvlekli v kričanje (na Twitterju ali pa v živo) drug na drugega. A ravno zato se dobesedno vsem zunaj SDS ob njihovih napadih na običajno spodobnost, kot je to lepo poimenoval Žižek, obrača želodec. Nasprotniki Janše pa moramo standarde javnega govora (kot vse druge) pred janšističnim razvrednotenjem braniti.

Zanimivo ob tem je, da je zaradi svojega stališča kar nekaj napadov doživela Tanja Fajon, ne pa tudi Luka Mesec. Na družabnih omrežjih se že kar nekaj časa širijo strahovi, da je SD pripravljena sodelovati s SDS v nekakšni veliki koaliciji, čeprav stranka tega nikjer ne napoveduje. Je pa res, da ni tako glasna kot drugi v odklanjanju možnosti sobivanja z NSi. Tukaj gre prav za ta razdor glede boja proti SDS-u. Tanjo Fajon napadajo tisti, ki mislijo, da SD in ona nista dovolj čisti v svoji odločenosti, da sodelovanja s ‘fašisti’ ne bo. Te fašiste dajem v narekovaje, ker se je del nasprotnikov Janševe vlade tako radikaliziral, da ne vidijo več razlike med resnično zloveščimi napori stranke SDS in čisto normalno evropsko konservativno stranko, ki jo vleče v ekonomski liberalizem, NSi. Oboje enačiti je seveda napaka in državo vodi v nadaljno razklanost in vedno večjo nezmožnost sobivanja.

Doslej sem bil zavoljo enotnosti opozicije marsikdaj tiho, ker vem, da se je treba povezovati. Tokrat pa podajam ločeno mnenje. S tekmovanjem,kdo bo bolj obsodil @TeaJarc ,pridobiva samo JJ in sateliti. Že 70 petkov se trudi enako. Greh,prinešen iz doline, ni v gorah nič manjši.

— Marjan Šarec (@sarecmarjan) August 24, 2021

Trdim, da ne bi bilo nič narobe, če bi se po volitvah formirala koalicija, v kateri bi ob strankah liberalnega in socialističnega bloka sodelovala še NSi, čeprav je seveda treba priznati, da bi to bilo zelo težko, ker bi s tem dobili malodane konsenzualni tip demokracije. Težko si predstavljam, kako bi Levica in NSi uskladili svoja programa. Razlike so pač zelo velike. Za zdaj se ob vsemu nasprotovanju Janševemu tipu vladavine najboljša izbira res zdi, da stranke opozicije ponudijo jasno alternativo in da potem volivci odločijo, kaj želijo. V grobih obrisih, koalicijo LMŠ, SD, Levice in SAB ali koalicijo SDS in NSi. Toda, ponuditi jasno izbiro ne pomeni hkrati, da je treba za vse večne čase od sebe odriniti ves konservativni blok, torej nekako tretjino prebivalstva.

Razlika v pristopu bo očitno nekoliko vplivala na odločitev dela volilnega telesa. Tisti, ki zahtevajo odločen obračun z vsemi, ki zdaj sodelujejo z Janšo, se bodo odvrnili od strank, ki bodo v svojem izražanju preveč spravljive, ali bodo celo opozarjale na stranpoti posnemanja delovanja SDS. Drugi, ki se bojijo radikalizirane Slovenije, bodo raje podprli bolj prijazno alternativo. Opozicija ima na voljo kar nekaj političnih strank, h katerim se lahko prelije podpora, tako da to vprašanje ne bo bistvenega pomena. Če Luka Mesec hoče ohraniti nek nivo, Miha Kordiš meni, da se nad fašiste gre lahko le z macolo. Vidite, dve struji znotraj ene same stranke. Kako potem ne bi bilo razlik med različnimi političnimi strankami? No, jasno je tudi, da bodo politični akterji tudi malo taktizirali. Nekateri bodo računali na bolj jezne volivce, ki bi Janezu Janši na Kredarici zabrusili kaj mnogo hujšega, kot je povedala Tea Jarc, drugi bodo stavili na zmerneže, ki se jim ne zdi pametno, da se konflikt seli v gore in se bojijo, da bodo v prihodnosti aktivisti že na dom hodili nadlegovati politične nasprotnike ali celo novinarje.

Globalno vse skupaj ne bi smelo imeti večjega vpliva na razmerje med podporo opoziciji in koaliciji. Le kakšno odstotno točko podpore lahko premakne sem ter tja med LMŠ, SD, SAB in Levico.