Vrtiljak nenehnega iskanja novih sovražnikov pa se še kar vrti

Dobro je tu in tam pogledati v zgodovino. Čeprav je res, da ZDA niso ustvarile talibanov, je pa vendarle res, da so k temu izdatno pripomogle. Islamske skrajneže so podpirale, ko so Sovjeti vdrli v Afganistan in med temi skrajneži je bil Osama bin Laden. Ko so Sovjeti Afganistan zapustili, mnogo bolj dostojanstveno, kot zdaj to počnejo zahodne države, se je tudi interes ZDA za državo pod Hindukušem izgubil. Izbruhnila je državljanjska vojna, ki je čez čas na oblast naplavila talibane, med katerimi je bilo kar nekaj ljudi, ki so jih desetletje prej podpirale ZDA.

Nekomu si borec za svobodo, drugemu terorist. Osama bin Laden je s svojo Al Kaido iz borca za svobodo napredoval v terorista, ko je ZDA napovedal vojno, najprej s terorističnimi napadi v Afriki, potem pa kar v srcu ameriške moči. Začela se je vojna proti terorizmu, ki so jo ameriške elite hitro zlorabile za preurejanje Bližnjega vzhoda. Po Afganistanu, kjer so se talibani distancirali od bin Ladna in so ga bili v zameno za dokaze o njegovi krivdi pripravljeni izročiti, je prišel na vrsto Irak. Izgovori za to vojno so bili boleče zlagani in vsak z malo pameti je to lahko videl, a Američanov to ni ustavilo. Ena izmed posledic njihovega napada je bila tudi krepitev islamskih skrajnežev. Če je Al Kaida v Iraku bila pod sekularnim diktatorjem Huseinom šibka, se je pod Američani še kako okrepila.

Tako so Američani skupaj s svojimi zavezniki leta in leta bili boj proti talibanom v Afganistanu in raznim skupinam upornikov v Iraku. Potem je prišla Sirija in včerajnšnji sovražniki so postali današnje priročno sredstvo za obračun s sekularnim vladarjem v Damasku. Al Kaida v Siriji se je samo preimenovala in kar naenkrat jim je z neba začelo padati orožje. Pošiljali so jim ga Američani in njihovi zalivski prijatelji. Sirija se je pogreznila v krvavo državljanjsko vojno. Le posredovanje Irana in Rusije je preprečilo, da skrajneži niso zavladali celi državi. Pomislite, skrajneži, katerih ideologija je sila podobna ideologiji, ki vodi talibane. Ne, pravice žensk nikoli niso zanimale nikogar, vedno je bilo na prvem mestu vprašanje ameriških geostrateških interesov.

Nekje vmes se je pojavila pošastna Islamska država. Vsi so vedeli, da mladi muslimani zapuščajo Evropo in izginjajo v Turčiji, da bi se pojavili kot borci Islamske države v Siriji in Iraku. Nihče jih ni zaustavil. Nikomur ni bilo mar, čeprav je to mižanje privedlo do nekaj bolečih terorističnih napadov v Evropi. A to je bila cena, ki so jo bile vladajoče elite pripravljene plačati, če je to pomenilo škodovanje sirskemu režimu. Seveda, Islamska država je napredovala, predvsem v Iraku in bi mogoče zavzela Bagdad, če tudi tam ne bi posredoval Iran in zaustavil njihovega napredovanja. Veliko se govori o ameriškem povratku v Irak, ki naj bi ustavil napredovanje skrajnežev, a veste, leta in leta so pripadniki Islamske države vozili polne cisterne nafte v Turčijo in jih drugače vsevedni Američani niso napadli. Šele ruska letala so požgala te konvoje in Islamski državi zaprle eno možnost financiranja.

Američani in njihovi zavezniki so v Afganistanu bili skoraj dvajset let. V tem času jim kljub milijardam $, za katere trdijo, da so jih investirali v to državo, ni uspelo vzpostaviti delujoče oblasti in varnostnih sil. Vojska se je sesula, predsednik je pobegnil, talibani so presenečeni nad tem potekom, v nekaj tednih prevzeli nadzor nad večino države. Saj ne, da bi v Washingtonu zaradi tega bili posebej zaskrbljeni. Ta vojna je bila draga, Kitajska pa je ogromen, malodane nepremagljiv nasprotnik, proti kateremu bodo morali usmeriti vse svoje sile. Če se Afganistanci zdaj zgrinjajo proti letališču v Kabulu in celo padajo z letal, to ni tako zelo pomembno. Vedno so bili le topovska hrana za imperij, ki je v Centralni Aziji hotel izgraditi oporišče za širjenje svojega vpliva. No, ne govorim čiste resnice. So nekateri, ki so zaprepadeni nad umikom. Veliko jih je v ameriških medijih, saj jih zelo boli simbolno sporočilo tega umika. So pač navajeni, da so ZDA vedno na vrhu in lahko storijo vse, kar hočejo in nočejo priznati, da ima ameriška vojaška moč svoje omejitve. Drži pa, da nikomur ni mar za Afganistance. Zdaj se jih vse države, ki so leta sodelovala v okupaciji, otepajo kot nekakšnih smeti. Vsak bi jih imel malo, ampak ne preveč.

Očitno je, da kljub skoraj dvajsetim letom spopadov, ZDA in zavezniki niso povsem odločeni, da povsem prekinejo odnose s talibani. Dejstvo je, da so se talibani z Američani, a tudi z Rusi, Kitajci in Iranci, pogovarjali že mesece in mesece in so se do zdaj pokazali kot zaupanja vredne partnerje. Z njihovim sodelovanjem tuje sile omogočajo koliko toliko urejen beg sodelavcev tujih sil, ki pritiskajo na letališče v Kabulu. Talibani obljubljajo, da nikomur ne bodo dovolili, da njihovo državo izrabi kot oporišče za teroristične napade v tujini. No, Islamska država se očitno s tem ne strinja, kar je dokazala z brutalnim napadom, v katerem je bilo ubitih na desetine ljudi. Civilistov, talibanov, ameriških vojakov. Islamska država je seveda sovražnik talibanov in ti bodo z njimi, če bodo to le zmogli, obračunali. Ob tem se je dobro spomniti besed nekdanjega afganistanskega predsednika Karzaja, ki v teh časih sodeluje pri pogovorih o vzpostavitvi nove oblasti, da sam Islamsko državo vidi kot podaljšek ameriške politike. Kdo ve, če ni imel prav, a to že posega na polje teorij zarot. Dejstvo seveda je, da Washingtonu ni tuja podpora skrajnežem, če jim je to v korist.

V tej vojni proti terorizmu smo do zdaj bili soočeni z mnogimi sovražniki in včasih se zdi, da gre za vrtiljak, na katerem se pojavljajo nova in nova imena. Vrtiljak se seveda vrti in vrti in nič ne kaže, da bo te drame kmalu konec. Seveda je jasno, da ZDA potrebujejo sovražnike, s katerimi lahko mahajo svojemu prebivalstvu in vsemu svetu, češ, poglejte, tu je izredno nevaren zlodej, zoper katerega se je nujno treba boriti. Seveda Američani vidijo sebe kot edine, ki lahko vodijo ta boj. Čisto slučajno je ta boj večinoma povezan z njihovimi interesi in jih vodi v države, ki bi jih radi destabilizirali, ali kar okupirali. Po drugi strani jih bolj malo motijo teroristi in skrajneži v Idlibu in Sinkiangu, ker so pač ti škodujejo njihovim nasprotnikom.