Dvajset let je trajalo, a na koncu so ZDA in njihovi zavezniki le priznali poraz. Z njihovim umikom se je začel tudi razpad afganistanskih vladnih sil. Vse tiste silne milijarde pomoči, vse tisto orožje in urjenje, pri katerem so sodelovali tudi Slovenci, afganistanskih varnostnih sil ni pripravilo na spopad s talibani. Ti zdaj pospešeno prevzemajo nadzor nad državo. Ne moremo reči, da prodirajo proti Kabulu. Ne, bolj se zdi, da preprosto prihajajo iz svojih skrivališč ali s podeželja in se potem sprehodijo do ključnih poslopij v večjih mestih, ki jih nato vladne sile preprosto zapustijo. Ni veliko bojevanja. Veliko je bežanja, predaj in celo prestopov.

Piše se leto 2021. V Afganistanu se na oblast vrača skupina verskih skrajnežev. Povedno je, da so talibani, ko so vstopili v neko banko v Kandaharju, vse zaposlene ženske poslali domov. Njihovi moški sorodniki jih lahko nadomestijo. Da, obeta se nazadnjaški režim. Kljub temu nekega odpora ni. Ne, bolj se zdi, da večina prebivalstva ta preobrat podpira, ali pa ji preprosto ni dovolj mar, da bi se borila za drugačno prihodnost. Ne vojaki, ki bežijo čez meje, skupaj s svojim orožjem, ne civilno prebivalstvo.

Ob tem lahko z začudenjem opazujemo talibanske borce. To ni neka urejena vojska. To so bradati, dolgolasi moški v širokih oblačilih, oboroženi z jurišnimi puškami in prenosnimi raketometi. Ljudje, ki se neposredno nikoli ne bi mogli soočiti s kakšno moderno vojsko in se tudi niso. Tako neumni niso bili nikoli. A zmagali so vseeno. Bili so dovolj potrpežljivi.

Zdi se nam, da svet vedno po malem napreduje v bolj odprto, tolerantno prihodnost, kjer je vedno večji poudarek na spoštovanju človekovih pravic, na svobodi, na enakopravnosti ne glede na razlike v nacionalnosti, religiji, barvi kože, spolu. Toda, to je seveda zmota. Svet niha. V Afganistanu je zanihal v smer konservativne, verske ureditve. V resnici smo v zadnjih desetletjih podoben proces lahko opazovali po večini muslimanskega sveta, kjer so začele pokrite ženske izrinjati nepokrite in kjer je konservativna ideologija začela nadomeščati progresivne ideje. Priznati moramo, da je prste vmes imel tudi zahod, ki je podpiral skrajneže in se tako boril proti svojim socialističnim nasprotnikom. Afganistan je bil dober primer, a tako je bilo tudi drugod. Ta boj se še vedno ni končal. V Libiji in Siriji so zahodne sile proti sekularnima diktatorjema uporabile verske skrajneže. Celo pojav Islamske države v Siriji in Iraku je posledica takšnega izredno negativnega delovanja tujih sil.

Da, ne smemo za vse kriviti zahodne sile. So tudi drugi razlogi, zakaj se je muslimanski svet razvil, kot se je. Čisto notranji razlogi. Tudi ne smemo v tem videti samo procesa, ki se je zgodil med pripadniki neke drugačne religije in kulture, kot da se kaj podobnega ne bi moglo kdaj zgoditi nam. Tudi v Evropi lahko vidimo počasno radikalizacijo konservativnih sil in vedno hujše spore glede nekaterih liberalnih politik. V vzhodni Evropi so celo zrasli režimi, ki odkrito nasprotujejo liberalizmu. Na drugi strani Atlantika so ZDA boleče razdeljene na modre in rdeče države. Republikanska stranka je polna ljudi, ki povsod vidijo ‘kulturne marksiste’, ki da hočejo uničiti njihovo tradicijo. Želijo povratek v nek drugačen čas. Izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA leta 2016 je bila dober pokazatelj teh hotenj konservativne, belopolte Amerike.

Lahko se posmehujete verskim skrajnežem, jih pošiljate na smetišče zgodovine. Toda, če to počnete, potem prav veliko o zgodovini in o naravi našega sveta ne veste. Če danes ženske lahko volijo in hodijo v službo, to še ne pomeni, da bo tudi jutri tako. Čisto mogoče, da čez nekaj desetletij demokracije sploh ne bo več. Današnja mladina je lahko res liberalna in progresivna, a mladina čez nekaj desetletij lahko začne prisegati na religijo ali skrajni nacionalizem ali si slikati viteške podobe srednjega veka. Nihče pravzaprav ne ve. Saj tudi ljudje v muslimanskem svetu pred pol stoletja niso mogli vedeti. Mogoče si je marsikdo celo mislil, da bo Afganistan bolj podoben Franciji.

Premalo se zavedamo, kako zelo malo časa živimo v svetu, v katerem lahko hodimo na volitve, v katerem imajo revni sploh kakšne pravice in niso le brezpravni tlačani in v katerem homoseksualcev ne zapiramo zaradi njihove spolne usmeritve. Švicarji so šele leta 1971 na referendumu odločili, da ženske lahko volijo. V Nemčiji nekaj let prej ženske niso smele sprejeti zaposlitve, če na to ni pristal njihov mož. V Avstraliji in Kanadi so še nekaj let prej domačemu prebivalstvu na silo iz rok trgali otroke in jih pošiljali v šole, kjer bi jim naj iz glav izbili njihovo kulturo. V Kanadi zdaj zgroženi odkrivajo grobove žrtev takšnega krutega sistema. Če je bilo tako pred nekaj desetletji in še mnogo slabše pred stoletjem, kako bo potem proti koncu 21. stoletja ali še pozneje? V resnici nihče ne ve. Bradati, dolgolasi verski skrajnež, ki vstopi v banko in ženskam pove, da naj zapustijo svoja delovna mesta, ker v novem redu ni več prostora zanje, je lahko tudi naša prihodnost.