Lahko razumem Američane. Enajstega septembra 2001 so doživeli hud teroristični napad. Na njihovem lastnem ozemlju jih je napadla teroristična organizacija, ki jim je že leta prej napovedala vojno. Po Pearl Harborju jih nobena tuja sila ni v takšnem obsegu napadla na njihovem ozemlju in tokrat se je to zgodilo v samem centru njihove vojaške in finančne moči, v New Yorku in v Washingtonu, ne na periferiji, kamor so jih leta 1941 zadeli Japonci. Ko sta se zrušila dvojčka, je to bil nepozaben prizor, kot iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma. Ljudje so v obupu skakali iz gorečih stolpnic. Umrlo je skoraj 3000 ljudi.
Američanom se bo zdelo, da je to bil dogodek, ki je za vedno spremenil svet. Toda v resnici je bil to le teroristični napad in ZDA nikoli niso bile eksistencialno ogrožene. Navsezadnje jim je vojno že pet let prej napovedala skupina skrajnežev, ki jih je lahko napadla le z ugrabljenimi letali in katerih najsodobnejša tehnologija so bile bombe, ki so si jih samomorilski napadalci lahko opasali in se z njimi razstrelili kje v Evropi ali na Bližnjem vzhodu. Nikoli ni bilo prave možnosti, da bi islamski svet podjarmil Evropo ali celo same ZDA, saj je vedno bil boleče razklan in gospodarsko in tehnološko zaostal.
Američani bi seveda svojo vojno proti terorizmu lahko vodili drugače. Njihov sovražnik je bil znan, sam se je razgalil. To je bil njihov nekdanji prijatelj Osama bin Laden, Saudijec, ki je v Afganistanu zanje pomagal voditi vojno proti Sovjetom, ko je tisti imperij nadzoroval državo pod Hindukušem. ZDA bi se lahko omejile na lov na bin Ladna in na njegovo organizacijo, a priložnost je bila prevelika. Priložnost, da uresničijo svoje imperialne sanje v islamskem svetu in da doma povečajo pooblastila svojim obveščevalnim službam. Afganistan je bil pri tem še najmanj pomemben, čeprav je obetal možnost širjenja vpliva v Centralno Azijo. To je tudi razlog, da so ZDA že leta 2003 napadle Irak, kjer sekularni diktator Sadam Husein seveda ni imel nobene povezave z Al Kaido in bin Ladnom. Načrtovale so hiter pohod po vsem Bližnjem vzhodu, sedem držav v petih letih, a to se je izjalovilo, ko se je v Iraku pojavil močan odpor. Paradoksalno je prav ameriška zasedba zrušila sekularni režim in omogočila, da so se razpasli skrajneži. Podobno se je mnogo kasneje zgodilo v Siriji in v Libiji.
Ameriška vojna proti terorizmu je na koncu koristila prav skrajnežem, ki so ameriško vmešavanje lahko izkoristili za mobilizacijo mladine ne le v islamskih državah, ampak celo na zahodu, kar je verjetno največji obseg doživelo v času vojne v Siriji, ko so se množice skrajnežev stekale v to državo, pri tem pa so zahodne obveščevalne službe gledale proč, ker jim je vsem bilo v interesu, da ti skrajneži povzročijo čim več škode. Pri tem so se sprijaznili, da bo kakšen teroristični napad doletel tudi Evropo in jo tudi je, a ni ravno videti, da bi jim bilo posebej mar. Takšna je ves čas bila narava te vojne proti terorizmu. V ozadju sta se skrivala brutalen imperializem in želja po obvladovanju Bližnjega vzhoda in tudi Afganistana.
Enajstega septembra 2001 so bili na oblasti v Afganistanu talibani in dvajset let kasneje so spet. Američani in njihovi zavezniki so bili tam dvajset let in vojno izgubili. Države niso nikoli razvili in zdaj je odvisna od tuje pomoči, tako da mednarodne organizacije že bijejo plat zvona. Ob tem je treba poudariti, da kljub vsem poročilom, kako Afganistanci bežijo v strahu pred talibani in nekateri celo protestirajo proti njihovi vladavini, večina v času, ko so Američani odhajali, ni bila pripravljena prijeti za orožje in se proti talibanom boriti. Na voljo so imeli dovolj orožja. Na papirju so bile afganistanske oborožene sile ogromne. Ne, vse se je razbežalo. To nam že kaže, da imajo talibani v državi dokaj veliko podporo in je nasprotnikov malo, drugače bi se slednji borili. To nam kaže tudi na to, da v teh dvajsetih letih tuje sile Afganistana niso spremenile, da gre še vedno za zelo konservativno državo. Na kratko, ne gospodarsko, ne politično, ne ideološko ZDA v tej vojni proti terorizmu niso uspele.
Toda vse to je v resnici nepomembno v večji ureditvi tega sveta. Pravi boj enaindvajsetega stoletja nikoli ni mogel biti med zahodom in islamskim svetom, ampak med ZDA in Kitajsko in v manjši meri z Rusijo.
Prvega aprila 2001 sta dva kitajska lovca v bližini otoka Hainan prestregla ameriško vohunsko letalo. Prišlo je do trčenja, v katerem je kitajski lovec strmoglavil in pilot izgubil življenje, ameriško letalo pa je bilo prisiljeno pristati na otoku. 24 članov posadke ameriškega letala so Kitajci prijeli in zaslišali. Zdelo se je kot začetek večjega konflikta. Kitajci še niso pozabili, da so Američani med vojno v Jugoslaviji bombardirali njihovo veleposlaništvo in ubili tri kitajske novinarje. Seveda so se v Pekingu zavedali, da njihova nezadržna gospodarska rast povzroča skrbi Washingtonu in da bo slej ko prej prišel čas, ko jih bodo označili za sovražnika in proti njim začeli hladno vojno.
Ameriško posadko so Kitajci izpustili, ker niso hoteli zaostrovati. Enajstega septembra je prišlo do terorističnega napada v ZDA in Američani so se posvetili krvavi pustolovščini v islamskem svetu, ki je zahtevala mnogo več žrtev, kot sam napad enajstega septembra. Vsa ta leta so Kitajci še naprej nezadržno rasli. Če so bili leta 2001 že dokaj močni, se niti približno niso mogli primerjati z Američani, predvsem ne na vojaškem področju. Že deset let kasneje je Obamovi administraciji že bilo jasno, kakšen je trend in začele so se napovedi o premiku iz Evrope v Azijo. V letu 2021 je jasno že vsem, da je Kitajska enakovredna velika sila in da tudi vojaško ni več daleč za ZDA, gospodarsko pa je bržkone že daleč pred njimi. Tudi tehnološko ni več videti kakšnih večjih razlik, da ne govorimo o temu, da Kitajska vsaj na videz kot država deluje mnogo bolje, kot ZDA. Primer spoapda s Covid-19 je poučen.
Američani so Afganistan zapustili ne le zaradi nezmožnosti streti odpor talibanov, ampak tudi zato, ker jih je ta operacija preveč stala. Niso si je več mogli privoščiti, drugače bi še vztrajali. To nam pove nekaj o naravi ameriške moči, zdaj v letu 2021. Unipolaren trenutek, ko so sami kraljevali na vrhu sveta, je minil. Nimajo več dovolj moči, da bi sami odločali o vsem. Bolj modro morajo usmerjati svoje sile, potrebujejo zaveznike, ker se zavedajo, da bi čisto sami v vojni proti zavezništvu Kitajske in Rusije že pogoreli. V Washingtonu o tem razmišljajo mnogo bolj, kot o svojih propadlih ambicijah v Afganistanu in kdo več, če kmalu ne bo nastopil čas, ko bodo opustili tudi svojo prisotnost v Iraku in Siriji, kjer nikoli niso bili dobrodošli.
Teh dvajset let od terorističnega napada enajstega septembra 2001 in do povratka talibanov na oblast, ki so svoj islamski emirat razglasili malodane na predvečer dvajsetletnice napadov, bo zgodovinsko bržkone ena velika luknja v času, ki bo svoj pomen izgubljala ob vedno hujših trenjih med ZDA in Kitajsko. Ta spopad bo dejansko odločil o usodi našega sveta v tem stoletju in v tem spopadu lahko ZDA tudi izginejo kot velika sila, tako močna je že zdaj Kitajska. Nekaj, kar tistim nekaj teroristom nikoli ne bi moglo uspeti.
Jinov svet 