Evropska unija mora iskati čim več gospodarskih partnerjev po vsem svetu, ne pa sodelovati z ZDA, ko ta imperij skuša ohraniti svojo dominantno vlogo v svetu. To preprosto ni v interesu EU, a na žalost tega preprosto ne vidijo.

RTV Slovenija:

Na indijsko-pacifiškem območju se zaostruje geopolitična tekma med ZDA in Kitajsko. EU ima iz gospodarskih in drugih razlogov poseben interes, da tamkajšnja ureditev še naprej temelji na skupnih mednarodnih pravilih, je ob predstavitvi strategije poudaril visoki zunanjepolitični predstavnik EU-ja Josep Borrell.

O čem govori Borell, ko poudarja skupna mednarodna pravila? Mednarodnega prava zagotovo ne, pač pa izjemno vlogo ZDA, ki lahko počnejo vse, medtem ko morajo vsi drugi upoštevati pravila, ki jih oni vsiljujejo vsemu svetu. Bodimo jasni. Ameriški imperij ni postavljen na mednarodnih pravilih, ki bi jih složno sprejel ves svet, ampak je posledica prisile, ki prihaja iz Washingtona. V tem svetu je mogoče ugrabiti iranski tanker, ki prevaža nafto Venezueli, pobiti celo družino v Afganistanu in kljub razkritju, da je šlo za civiliste, ubežati odgovornosti, s svojimi vojaki vztrajati v Iraku, čeprav jih je iraški parlament že zdavnaj pozval, naj spakiraj kovčke, in tako dalje.

Je Evropska unija le podaljšek tega imperija, brez svojih lastnih interesov? Kaže že tako. Se bo Evropska unija odzvala na ameriški uspeh v Avstraliji, kjer so preprosto odrezali Francoze od projekta izgradnje podmornic, da bo ameriška industrija imela večji zaslužek in Washington večji vpliv? Če tako delajo z zavezniki v NATO paktu, kaj vse počnejo s svojimi nasprotniki. In potem, kako ni nobene prave reakcije ob razkritjih, da ameriški obveščevalci prisluškujejo naim političnim voditeljem in celo vohunijo za evropskimi podjetji?

Kakšna je strategija EU v Aziji? Omejiti sodelovanje s Kitajsko in okrepiti sodelovanje z vsemi drugimi državami, celo s Tajvanom, s ciljem da se omeji rast kitajskega gospodarstva in okoliškim državam prepreči pretirano navezanost na Peking.

Strategija EU-ja med drugim predvideva dokončanje trgovinskih pogajanj z Avstralijo, Indonezijo in Novo Zelandijo, obnovitev trgovinskih pogajanj in začetek naložbenih pogajanj z Indijo ter končanje gospodarskega sporazuma z vzhodnoafriško skupnostjo.

EU si bo za krepitev trgovinskih in naložbenih odnosov prizadeval tudi s partnerji, s katerimi sporazumov te vrste doslej še ni sklenil, na primer s Tajvanom.

Sodelovanje s Tajvanom bo seveda prineslo zaostritev v odnosu s Kitajsko, a to je tudi namen.

Kam to vodi? ZDA same ne morejo več premagati Kitajske. Preprosto je to že tako velika gospodarska, industrijska in vedno bolj tudi vojaška sila, da Američani potrebujejo zaveznike. Bomo torej mi Evropejci gradili ladje in podmornice in jih pošiljali v vzhodno Azijo, bodo slovenski vojaki služili v oporiščih na Filipinih? Se bomo odpovedali trgovini s Kitajsko in kupovali dražje in manj kvalitetne ameriške izdelke? Bomo ponovili napako, ki smo jo naredili z Rusijo in si bomo ustvarili novega sovražnika?