Enotna Rusija slavila na ruskih parlamentarnih volitvah

Volitve v spodnji dom ruskega parlamenta so minile brez večjih pretresov. Za 450 sedežev v Dumi se je potegovalo 14 političnih strank. S skoraj 50% je slavila Enotna Rusija, ki svojo priljubljenost črpa predvsem iz povezave z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in je v svojem bistvu konservativna stranka oblasti, ki pod svojim okriljem združuje zelo različne ljudi in ki ohranja moč državnega kapitalizma. Vladimir Putin ni njen predsednik, to je bivši ruski predsednik in predsednik Varnostnega sveta Ruske federacije Dmitrij Medvedjev, a povezava je očitna in brez priljubljenega Putina bi stranka imela hude težave v nagovarjanju ruskih volivcev.

Čeprav je Enotna Rusija zmagala, ne gre spregledati uspeha ruskih komunistov, ki so pod svojim dolgoletnim voditeljem Genadijem Zjuganovom dobili 18,93% in s tem močno izboljšali svoj rezultat s prejšnjih volitev. Enotna Rusija počasi izgublja podporo. Leta 2007 je dobila 64,4% glasov, leta 2011 49,32% in leta 2016 54,2 %.

V Dumo se bo uvrstilo pet političnih strank. Pri tem bo Enotna Rusija imela večino poslancev, saj ji na roko gre sam volilni sistem. Polovico poslancev se izbere po proporcionalnem sistemu z volilnih list, druga polovica pa se izvoli v okrajih, kjer poslanec postane tisti, ki doseže relativno zmago. Ker ima enotna Rusija največjo podporo, ji to gre zelo na roko. Od 450 sedežev v Dumi, jih bo tako dobila kar 324.

Ob enotni Rusiji in Komunistični partiji Ruske federacije, so se čez 5% parlamentarni prag prebile še tri politične stranke, Pravična Rusija Sergeja Mironova (7,46%), LDPR Vladimira Žirinovskega (7,55%), še enega dinozavra, ki v ruski politiki vztraja že desetletja in Novi ljudje Alekseja Nečajeva (5,32%). Pri slednjih gre za podjetniško, liberalno politično opcijo, ki je med volilno kampanjo preizkusila nov način nabiranja podpore. Verjeli ali ne, priredila je resničnostni šov, kjer je izbirala svoje kandidate.

Še osem poslancev v Dumo bodo dobili drugi, med njimi Rodina, Stranka rasti in Državljanska platforma vsaka z enim poslancem, neodvisni pa bodo imeli pet mest. Ti so svoja poslanska mesta pridobili z zmagami v volilnih okrajih.

Kaj nam nakazujejo rezultati ruskih parlamentarnih volitev? Najprej bode v oči odsotnost večjih pretresov, predvsem v obliki protestov. Da, kakor vedno, je bilo kar nekaj obtožb na račun nepravičnosti volitev, ampak ob vseprisotnem video nadzoru je že težko verjeti, da bi prevare, tudi če je do nekaj nepravilnosti prišlo, imele večji vpliv na rezultat samih volitev. Kdor to trdi,
ne ve veliko o naravi ruskega političnega sistema in kako se tam zmaguje na volitvah, je pa res, da bo novo fronto odprlo elektronsko glasovanje, za katerega bodo poraženci vedno lahko trdili, da je bilo podvrženo manipulaciji. Komunisti že dvomijo o rezultatih elektronskega glasovanja v Moskvi.

Projekt Aleksej Navalni ni imel veliko vpliva na rusko državo in na razmerja političnih sil. V resnici prozahodni liberalci nikoli niso imeli kdo ve koliko podpore, nimajo pa je tudi ne liberalne sile, ki so jim interesi ruske države bolj pri srcu. Jabolko, politična stranka, ki je na ruski sceni že zelo dolgo, ne more in ne more nabrati večje podpore, skupaj z Novimi ljudmi pa ne presegajo več kot 7%. Težko je tudi verjeti, da bi strategija ‘pametnega glasovanja’, ki so jo vzpodbujali liberalni aktivisti, torej da se povsod voli za stranko, ki ima največ možnosti, da ogrozi Enotno Rusijo, četudi so to komunisti, pomenila, da je v državi mnogo več liberalnih volivcev, čeprav bodo sami to bržkone trdili.

Brez podpore ruskega predsednika, bi Enotna Rusija že težko dosegla takšno veliko zmago

Bolj kot ne kaže, da Rusijo v prihodnosti čaka razkol med konservativnimi, nacionalističnimi silami, ki prisegajo na državni kapitalizem na eni strani in komunisti na drugi strani. Komunisti se utegnejo še okrepiti zaradi vpliva Kitajske, katere politično-gospodarski sistem postaja vedno močnejši in kaže zelo dobre rezultate. V prihodnosti bi tako veliko Rusov Peking lahko prej imelo za vzor uspešnega razvoja, kot Washington ali London, Bruselj pa je itak že zdaj le tarča posmeha. Seveda se bodo morali ruski komunisti za kaj takšnega reformirati, predvsem pa zamenjati svoje vodstvo, da bodo postali bolj privlačni.

Vse to seveda izredno moti zahodne sile, saj postaja očitno, da v Rusiji ni mogoče instalirati kvazi liberalnega režima, ki bi razprodal državo in dopustil odcepitev območij, iz katerih bi nastale nove, šibke države, ki bi jih bilo mogoče nadzorovati iz zahodnih prestolnic. Resnica je takšna, da so se po pretresu devetdesetih razvile politične, gospodarske, varnostne in celo medijske elite, ki dobro vedo, kakšni so njihovi interesi in se zavedajo moči, ki jo imajo na razpolago, prav tako pa vseh nevarnosti, ki prežijo nanje. Zavedajo se, da močna Rusija pač ni v interesu zahoda in da bi jo ta še najraje videl v obliki topovske hrane v svoji novi hladni vojni proti Kitajski. To je tudi razlog, zakaj ni pričakovati kakšne posebne otoplitve odnosov med Rusijo in zahodom, tudi če se Vladimir Putin umakne. Da, nedvomno bo potem prišlo do pretresov na ruski politični sceni, do prerazporeditve politične moči, vendar na zunanjo politiko to ne bo imelo večjega vpliva, na gospodarsko pa tudi ne, saj komunisti zagovarjajo večjo vlogo države v gospodarstvu.

To ne pomeni, da v Rusiji ne bo prihajalo do protestov in medsebojnih političnih spopadov, le da je treba mnogo manj pozornosti posvečati prozahodni liberalni opoziciji, več pa nacionalističnim in komunističnim silam, ki imajo veliko več moči in lahko prej ogrozijo vladavino Enotne Rusije. Ni mogoče spregledati, kako velike proteste so leta 2020 priredili privrženci skrajno nacionalistične LDPR po aretaciji Sergeja Furgala, guvernerja iz njihovih vrst v Habarovsku. Na žalost zahodni mediji o protestih in shodih političnih sil, katerim niso naklonjeni, ne poročajo veliko in pretiravajo pomen protestov tistih, katerim želijo uspeh. To ni tako samo v odnosu do Rusije, ampak tudi do drugih držav. Pomislite le na Venezuelo in na ignoriranje ogromnih shodov v podporo venezuelski oblasti v času, ko so Juana Guaidoja kovali med zvezde in ga razglašali za legitimnega predsednika. No, bolj naiven potrošnik poročil zahodnih medijev bi si lahko po vsem poudarjanju pomena vrnitve in aretacije Alekseja Navalnega in protestov, ki so sledili, ustvaril napačno sliko o tem, kako bodo potekale ruske parlamentarne volitve in kako bo rusko prebivalstvo pred, med in po teh volitvah reagiralo.

Naslednjih nekaj let ni pričakovati radikalnih sprememb v ruskem političnem prostoru, niti večjih premikov v ruski gospodarski in zunanji politiki. Nadaljevala se bo krepitev odpornosti sistema na zunanje šoke, predvsem na zahodne sankcije. To smo videli že v energetski in kmetijski politiki, vidimo pa tudi vedno močnejše poizkuse omejevanja delovanja tujih internetnih velikanov in vzpodbujanja domačega razvoja na tem področju. Glede na to, da Rusiji v zadnjem desetletju ni uspevalo dosegati kakšnih višjih rasti BDP, lahko dvomimo, da se ob enaki politiki to zgodilo v naslednjih letih. Na zunanjepolitičnem področju se bo nadaljevalo zbliževanje s Kitajsko, ki je za Rusijo strateški partner in ki bo v prihodnosti tudi vedno bolj center svetovnega gospodarskega dogajanja, ruska država pa bo svoje omejene vire še vedno racionalno uporabljala za intervencije na območja, za katera meni, da se dotikajo njihovih interesov, kakor je na primer to v Siriji in Belorusiji.